Kadarkoli govorim o čustveni stiski, je odgovor podoben temu:
“Mene ne zanima stiska, mene zanima …”
In povemo o krivicah v službi, družbi, težavah v odnosih, skrbeh za otroke, zdravje … o čemerkoli že, kar nam ni všeč, s čim se ne strinjamo, kdo nas je razočaral, kako smo jezni, kako ne razumemo, česa ne bomo dopustili, da nam je stres že načel zdravje, da smo utrujeni, izmozgani in siti vsega … Včasih upravičeno, včasih neupravičeno.
Sodimo z brega, na katerem smo. Če se premaknemo na drug breg, potem stvari marsikdaj postanejo malo drugačne.
Ali pa celo precej drugačne.
Včasih se že v stiski zbudimo. Dan nadaljujemo v stiski, ki jo odpeljemo v večer in pred spanjem stisko s skrbmi dobro utrdimo, da bo držala do jutra. Tako ne more biti drugače, kot da se zbudimo s stisko in v stiski.
“Zakaj to delamo? Zakaj delam to sam sebi,” se lahko vprašamo.
“Zakaj si nisem toliko pomembna, da bi se najprej znebila stiske? Zakaj ne pogledam, kaj mi povzroča stisko? Zakaj ne čutim, slišim sebe, ko me telo opozarja? Kaj vse mi še mora pasti na glavo, da se bom obrnila vase?”
Na čustveno stisko se navadimo.
Odraščanje v okolju, ki otroku ne nudi dovolj občutja varnosti povzroči, da odraste v osebo, ki nima dovolj občutja varnosti. Kako naj bo drugače? Odrasla oseba je navajena počutja, ki ni optimalno. Sploh ne ve, da se lahko počuti tudi drugače. Kako naj potem ve, da je ona OK in da nekaj v njej ni OK. Ozira se okoli sebe in misli, da se vsi počutijo kot ona. Pa se ne, le da tega ne ve. Če pa že ve, pa ve samo informativno, ne ve pa, kako se “to drugače” tudi občuti.
Tu nastopi delo z notranjim otrokom.
Notranji otrok je predstava, vidno-čutni del sebe v sedanjosti, preteklosti ali prihodnosti.
In kar je najbolj nujno, pomembno in važno, da če že delate z notranjim otrokom, potem morate proces speljati do konca. To pomeni, notranji otrok mora biti na varnem, pomirjen, zadovoljen, vreden … V nasprotnem primeru dejansko počutje, stanje, kakorkoli že imenujete, lahko poslabšate. Na dan pridejo čustvene energije, ki vam poberejo še več energije, se še bolj utrudite in ste še bolj v stresu in stiski. Mnogo stvari v življenju lahko naredimo na pol. Tega ni pametno narediti na pol in če drugega ne, se vsaj ta postopek naučite dobro in bodite temeljiti. Videli boste, kako drugače bo potem vaše počutje.
Stisko moramo zaznati in jo prepoznati.
Prisluhnite si.
Postanite čuječi.
To pomeni, da se imate radi.
Postanite si pomembni.
Postavite se na prvo mesto.
Začnite se ukvarjati s sabo.
Vse te stavke ste že slišali.
Mnogim se stemni pred očmi in pravijo: “Kakšen egoizem.”
Pa je res?
Ali je res egoizem, če sami poskrbimo za svoje počutje in ne silimo drugih, da nas osrečijo?
Ali je res egoizem, če prepoznamo svoje želje, potrebe in hrepenenja in drugim ne sporočamo, kako morajo biti do nas pozorni, prihajati na obisk po naših urnikih, se obnašati, kot se nam zdi primerno, nam dati pravi čas, pravo pozornost na pravi način in v pravilni dozi?
Ali je res egoizem, če neham nergati in sitnariti, ker drugi ne skačejo, kot jaz vlečem vrvico?
Poglejmo se v ogledalo in se pomenimo s sabo.
Bodimo odkriti s sabo.
Bodimo pošteni s sabo.
Ni vedno lahko in ni vedno enostavno.
Je pa dobro za nas in za ljudi, ki jih imamo radi.
Kako se počutim? Ali sem v stiski?
