Tako kot smo se naučili hoditi in brati, tako bi se morali naučiti prepoznavati čustva in občutja. Ko to znamo, odnosi postanejo precej enostavni. Jasno nam je, kaj je naše in kaj ne, kaj nam ljudje sporočajo in ne samo, kaj govorijo.
Bolj ko smo nesigurni, bolj se lovimo na besede.
V skrajnem primeru lahko celo izsilimo nek stavek, priznanje, obljubo, in se na to obesimo. Kar si rekel/rekla, tega se je treba držati. Stavek, ki nam daje zagotovilo, da bo v prihodnosti vse v redu. To zagotovilo rabimo zaradi naše nesigurnosti, zaradi nepredelanih ran preteklosti, zaradi demonov, ki divjajo v nas, zaradi prepričanj, ki nam ne koristijo, a jih ne zamenjamo, zaradi nezaupanja vase …
Vedno znova se lahko zaletavamo v druge ljudi, da niso dovolj dobri, pozorni, hvaležni, da nas ne cenijo ali ne cenijo tistega, kar smo naredili, da so nevoščljivi, da obrekujejo, da so zlonamerni, hudobni, da …
Vedno znova dopuščamo, da nas drugi ranijo, ponižajo, razvrednotijo, pa v resnici to delamo mi sami sebi. Mi smo tisti, ki sebe polagamo v roke drugih ljudi v upanju, da bodo z nami ravnali prijazno, ustrezno, ljubeče. Zakaj to delamo?
Neuslišana ljubezen povzroči veliko ran.
S temi ranami vstopimo v nov odnos v upanju, da bo sedaj vse v redu. Tudi druga oseba ima svoje rane in tako se najdeta dve ranjeni duši, ki druga od druge pričakujeta zacelitev ran preteklosti. Nihče ne more tega narediti namesto vas. Lahko vam stoji ob strani, vas posluša, vzpodbuja, bodri, tolaži, a rane lahko zacelite le vi sami. Shujšamo tako, da manj jemo, in ne da nekdo drug je manj namesto nas. Srce okrepimo s tem, da se pri aktivnosti zadihamo in to vzdržujemo vsaj pol ure in ne tako, da sedimo na kavču gledamo šport po televiziji in še in še bi lahko naštevala.
Pravijo, da čas zaceli rane.
Pa jih ne. Čas naredi to, da se nakopičena energija rane, bolečine razseje po telesu in ker ni več nakopičena, boli malo manj tako dolgo, dokler se bolj ali manj slučajno spet ne združi in po mesecih ali letih spet pride na plan.
Zato stvari, ki so razumsko jasne, za katere smo lahko celo hvaležni, da so se zgodile, še vedno bolijo.
Če ste zadovoljni s svojim življenjem, ga ne spreminjajte, če pa niste, se pa splača. Če ste tesnobni, lahko v nelagodju čakate, da mine samo od sebe ali pa tesnobo skušate vedno znova odstraniti. Ne gre čez noč, ne gre z enim poskusom, ker je tesnoba koktajl različnih prepričanj, čustev in občutij, ki so se nabirali nekaj let. Ampak sčasoma gre.
Če imate slabo samopodobo, je ne boste spremenili čez noč, po nekaj tedni pa že precej. Ampak v obeh primerih delate; čakanje, da mine, je aktivnost, prilagajanje drugim, da dobimo občutek ustreznosti, je aktivnost, divjanje misli je aktivnost …
Ničesar ne morem narediti namesto vas, lahko pa vam pri tem procesu pomagam. Razlika med prej in potem je tako osupljiva, da mi ljudje rečejo, kako naj to sploh komu povem, saj mi ne bo verjel. In ne razlagajo, samo lažje in lepše živijo. In tudi če bi razložili, bi bila samo nova informacija več, ki še vedno ne bi ničesar spremenila.
Lahko začnete s knjigama Čarobni odnos in Ko ljubezen boli ali toksična oseba in jaz.
