“Ne sliši me. Sploh me ne sliši, kot da govorim v prazno.”
Kolikokrat smo se že jezili na druge, da nam ne prisluhnejo, da nas ne slišijo? Enake stavke ponavljamo dan za dnem, a pravega učinka ni.
“Kakšni so,” tarnamo.
Poglejmo drugače.
Kolikokrat prisluhnemo sebi?
Ali sploh znamo prisluhniti sebi?
Včasih rečem: “Ti me zanimaš. Kako si ti? Zanima me, kako si ti, kako se počutiš, kaj čutiš, kaj misliš, kaj meniš, kako si ti?”
In oseba se za trenutek zmede. Sekundo, dve utihne in prav vidim, kako se v glavi odpirajo zarjavele datoteke, dolgo zaprti predali, kjer se shranjeno “Kako sem jaz?”
Povemo, da je nekdo nečuteč, nesramen, brezobziren … do nas.
Povemo, da ne razumemo, zakaj se nekdo obnaša kot se.
Povemo, da nam je hudo, da se ne počutimo dobro, da smo v stresu, da ne vemo, kaj se bo zgodilo.
Povemo, da nas skrbi, da se maksimalno prilagajamo, da ne vemo, če smo dovolj dobri zanjo, da si morda kaj slabega misli o nas.
Povemo in čakamo, da nas slišijo.
Usmerjeni smo navzven, kaj drugi mislijo, menijo, delajo, naredijo ali ne storijo. V bistvu sploh ni važno, važno je to, da smo okupirani z okolico. Od okolice po naših prepričanjih pričakujemo, hočemo, zahtevamo, da se prilagodi in podredi našim pravilom.
In se ne.
In nastane problem.
In ne samo en.
Več njih.
In smo tam, kjer ni prijetno.
Smo v stresu.
Ni nam dobro.
Ampak se navadimo.
Navadimo se na to, da nam ni dobro.
Navadimo se, da smo sitni, nesrečni, ker se itak ne da pomagati, ker nam nihče ne prisluhne in nam ne pomaga.
Drugi.
On.
Ona.
Oni.
“Kako se počutiš?” ponovno vprašam.
“Dobro,” odgovori.
Nasmehnem se in rečem: “Dobro ni dovolj dober odgovor zame. Kako se počutiš?” Tako se začne najina pot navzgor.
“Kako se počutiš?” sprašujem in sprašujem.
“Ti me zanimaš, kako se ob tem počutiš, kaj občutiš, ko si to slišala, ko se ni zgodilo po pričakovanjih, ko … Kako se počutiš, kako si se počutila?”
Sprašujem znova in znova, ker je čez noč težko spremeniti fokus. Osredotočeni smo navzven, na druge. Kaj, kako, zakaj in spet od začetka.
“Kako se počutiš? Kaj bi ti pomagalo, da bi si prisluhnila? Kaj naj naredim, da si boš lažje prisluhnila. Tu sem zate. Poslušam te. Slišim te. Slišim te.”
In po dveh stavkih o sebi smo spet pri drugih.
Prisluhnite sebi.
Prisluhnite si.
Zakaj bi nas poslušali drugi, če ne poslušamo sebe?
Zakaj bi bili pomembni drugim, če nismo pomembni sebi?
Zakaj bi drugi skrbeli za naše dobro počutje, če včasih tako mačehovsko ravnamo s sabo?
Zakaj bi bili drugi prijazni z nami, če nismo prijazni sami s sabo? Zakaj, zakaj, zakaj?
Kdaj ste si nazadnje prisluhnili?
Ali si znate prisluhniti?
Ja vem, vlečem in sprašujem, ker hočem, da vas začne res zanimati.
Ali vas zanima?
Ali vas res zanima, kaj pomeni prisluhniti sebi?
“Kako se počutim?” bi se morali vprašati največkrat na dan.
Vsa sporočila, vse, kar rabimo, vse, kar je, je v nas. In mi to iščemo zunaj. Zakaj? Zakaj mislimo, da drugi imajo nekaj, česar nimamo mi?
“Kako se počutim? Dobro sem, samo malo me skrbi. Po glavi se mi mota, pa vem, da bo vse v redu. Če začnem premlevati čutim napetost v prsnem košu. Tak čuden pritisk. Ampak ni hudo, je bistveno boljše, kot je bilo lani. Lani se mi je zdelo, da mi bo razneslo glavo. V prsnem košu me je tako tiščalo, da sem komaj dihala. Res, prav čutila sem, kako mi nož prebada srce. Nikoli si ne bi mislila, da je lahko tako hudo. Na trenutke sem prav zmrznila. Sploh nisem mogla reagirati. Kot da nisem več jaz, ampak nekdo drug. Kot da moje telo upravlja nekdo drug. Strahovi so čisto preplavili moje telo. V nogah sem čutila mravljince in sem včasih komaj še hodila. Želodec me je zelo bolel, nisem mogla veliko jesti, ker je bil prav stisnjen. To res ni bil dober čas. Včasih sem mislila, da bom kar utonila. Da ne bom zmogla. Ujeta sem bila in sploh nisem videla rešitve. Prav vleklo me je navzdol …”
Stavki so izmišljeni in še bi lahko nadaljevala. Če pozorno preberemo, lahko vidimo, kaj vse povemo sami sebi. Kako fantastična razlaga, vse je na pladnju, samo še aktivirati moramo proces in bo marsikaj bolje in dobro.
“Dobro sem, samo malo me skrbi. Ali mi ta skrb koristi? Ali karkoli pripomore k rešitvi? Ali se je lahko znebim? Kaj, če bi jo kar spustila, da bi odšla?”
“Halo, ne gre tako,” reče prepričanje.
“Rabiš skrb, rabiš veliko skrbi. Normalno je, da ima vsak človek skrbi. Ne moreš biti tako neodgovorna. Nate se človek res ne more zanesti. Kako znaš ti razočarati?!”
To je izmišljen samogovor v nezavednem. Ne slišimo ga, ker si ne prisluhnemo. Zadržimo skrbi. Slabo se počutimo, razumsko nam je logično, ampak ne moremo spustiti. Imam skrbi. Brez njih ne morem.
Če bi si prisluhnili, bi skrb ali skrbi spravili iz telesa. Preprosto in brez kompliciranja. Ampak ni preprosto in radi kompliciramo. Naši izgovori hočejo pomembnost.
“Brez mene ne moreš, jaz sem glavni,” reče izgovor.
In obupamo in pustimo.
Potem se pojavijo strahovi. Pred nami je negotovost in to moramo preprečiti. Veliko strahov bo preprečilo kakršnokoli spremembo.
Prisluhnite si in poskrbite zase.
Postopkov je veliko, vsak lahko najde način, ki mu ustreza. Ampak se nam zdi, da ne bo šlo enostavno in predvsem, da mi tega ne zmoremo.
Ampak nekateri poskusijo in dobim takšno sporočilo: “Do sedaj sem poslušala in delala le po prvem posnetku. Želela bi vam povedati, da dejansko deluje. Soba. Vrata. Pošiljanje navzven. Res je pritisk na prsi manjši. In res je, da je nesmiselno uporabljati um.”
Gospa je kupila tečaj BEAM metode. Gre po vrsti, se poglobi in vadi in osvoji. Prvi rezultat je tu. Pred njo so še štirje posnetki. Uči se prisluhniti sebi. Pravimo, da če nas ima nekdo rad, ga zanimamo in nam prisluhne.
Prisluhnimo sebi.
“Po glavi se mi mota in me zelo skrbi, pa vem, da bo vse v redu. Če začnem premlevati, čutim napetost v prsnem košu. Tak čuden pritisk.”
In ta pritisk pustimo in čakamo, da mine, skušamo ga potlačiti, ne zmenimo se zanj, gremo na izlet, skušamo biti na silo pozitivni. Naredimo vse in še več, samo ne prisluhnemo si.
In še preden uspemo kaj narediti, pride misel:
“Saj ni tako hudo, je bistveno boljše, kot je bilo lani.”
Ni tako hudo.
Prisluhnite si.
Kako hudo pa mora biti, da nekaj naredimo zase?
Kako hudo nam mora biti, da se posvetimo sebi, da poskrbimo zase?
Prisluhnite si, vse povemo sami sebi.
To je čuječnost, to je ljubezen do sebe.
Prisluhnimo si.
“Imela sem vrtoglavice, nisem mogla spati, skoraj nisem več mogla niti na sprehod. Vsi izvidi so bili v redu. Takrat sem vedela, da moram nekaj narediti sama in zase. Prisluhnila sem si.«
Izmišljen dialog, a ljudje se počutijo, kot sem opisala.
Pravijo: “Vse je v glavi.”
Takrat bi najraje tega počili po glavi.
“Povej mi, kako naj zamenjam glavo, če si že tako pameten!!!”
Jaz vam povem.
Najprej pospravite teren. Poiščite metodo, ki vam je pisana na kožo in deluje.
Drugi korak: Povežite se s sabo.
Tretji korak: Znebite se krivde, sramu, strahov in demonov.
Četrti korak: Zdaj lahko ustvarite varnost in vrednost.
Peti korak: Začutili boste svojo moč.
Šesti korak: Zdaj ste na konju ali zeleni veji. Od tu naprej ustvarjate znotraj in zunaj.
Skrivnosti ni. Je le predanost sebi.
Prisluhnimo si.
