Tretja zadeva, ki dela težave, je spregledanost. Hočemo biti videni in opaženi. Hočemo biti pomembni. Tu velikokrat pride do notranjega konflikta zaradi vrednostnega prepričanja o skromnosti.
Skromnost je dobro čustvo, dokler ni uporabljeno kot sredstvo manipulacije.
Skromni ljudje so zadovoljni z malim, tiho so in ne zahtevajo. Nimajo želja in svoje potrebe potlačijo. A to ni skromnost. To je čustveni pritisk za obvladovanje ljudi. Temelji na strahu izločenosti – če si boš želel več, če boš imel več, ne boš več ustrezen, ne boš več spadal k nam, izločili te bomo, z obsojanjem te bomo poskušali ukrotiti.
Prava skromnost je po mojem mnenj čustvena vrlina, kjer izpolnjujemo svoje želje, a ne na račun drugega.
Skromnost je, ko imamo in to delimo.
Skromnost je, ko se zavedamo svoje moči, znanja, sposobnosti, a ne zahtevamo od drugih, da nas slavijo, obožujejo. V neki knjigi sem prebrala stavek, da je dober voditelj tisti, kjer ljudje želijo poljubljajo tla, po katerih hodi. Ali res? Mislim, da je dober voditelj tisti, ki je pripravljen deliti voditeljske sposobnosti z drugimi, ki jim daje občutek varnosti in miru, ki jim pove, da si zaslužijo in so vredni.
Skromnost je, da znamo preložiti svoje zadovoljitve. Kaj pomaga še tako dober avto na lizing, če nimaš za burek.
Pogoj za skromnost je notranje zadovoljstvo in notranji mir.
Od pradavnine ljudje smo ljudje živeli v skupini, ker je bilo varneje in lažje. Bili smo odvisni drug od drugega. Sodoben način življenja omogoča manjšo odvisnost, tisti prvinski nagon po pripadnosti pa je še vedno enako močan.
Občutimo strah, ne znamo ga opredeliti, zato čas in energijo zapravljamo za preprečitev katastrofe osamljenosti in izločenosti namesto rešitve problema.
Obrambni mehanizmi so ves čas na preži.
“Kako se ljudje obnašajo do mene?”
Pridemo v službo in sodelavka ne pozdravi. V trenutku v nas vse zabrbota.
“Pa kaj sem jaz? Dim?”
Zasikamo, ker jo želimo prizadeti.
Vrniti hočemo bolečino in strah, ki sta se pojavila v nas, a ju nismo definirali. Hočemo, da nas opazi. Hočemo, da se obnaša po družbenih in mojih osebnih merilih. Niti pomislimo ne, da je morda zaradi lastne stiske, strahov, negotovosti zatopljena vase in nas ni opazila.
Mi mislimo, da gre za nas, pa gre le zanjo.
Pravimo, da smo skromni, ob najmanjši nepozornosti pa postanemo trdi, maščevalni, kruti in hudobni. Ljudje zamujajo, ker za njih pomeni zamujanje samo to, da pridejo pozneje.
Za tistega, ki čaka, lahko pomeni, da ni dovolj vreden, da bi se drug potrudil in prišel točno.
Takšni in drugačni prazniki – naša osebna pravila določajo, kakšno, kako vredno naj bo darilo in praznovanje. Če je v skladu z našimi pravili, smo pomirjeni, če ni, smo vznemirjeni in čutimo vznemirjenost.
“Nič mu/ji/jim ne pomenim.”
Omenila bom en sam primer. Večini moškim osebna praznovanja pomenijo bistveno manj kot ženskam. Na njihovi lestvici pomembnosti je na precej nizkem mestu.
Popolnoma jih preseneti orkansko razočaranje osebe, ki jo imajo radi.
Ne razumejo, kako lahko v trenutku izgine vsa povezanost preteklega leta. Ni važno, kako lepo sta se imela skupaj, ni važno, kako se lahko drug na drugega zaneseta, ni važno, kako drug drugemu pomagata, se vzpodbujata, poslušata, si zaupata … v trenutku obstaja samo eno:
“Če bi me imel rad, bi se spomnil.”
Zanjo to pomeni, da ni pomembna, da ni vredna, da je ne ceni. Obstajajo pari, kjer ravno darila ohranjajo vezo. En dan v letu dobi potrditev, dobi tako fantastičen občutek vrednosti in pomembnosti, da je pripravljena potrpeti celo leto do naslednje doze.
Pritožujemo se nad birokracijo.
“Smo samo številke in obrazci.”
Hočemo, da nas opazijo, hočemo čutiti, da smo nekaj posebnega, da se bo nekdo zavzel za nas. Osebe, ki delajo z ljudmi tarnajo, da se uporabniki vedejo, kot da oni niso ljudje. Da tudi oni rabijo pohvale in zahvale. Na FB-ju preberem:
“Izbrisala bom vse frende, ki nikoli ne lajkate.”
Ženske ne prenesemo tišine: “Zakaj ne odgovoriš? Zakaj se ne pogovarjaš z mano? Zakaj se delaš, kot da me ni?”
Ne razumemo, da moški deluje drugače. Moški rabi mir, da sestavi svoj notranji svet, ženske svoj notranji svet sestavljamo z govorjenjem.
“Odšel/odšla je brez odgovora. Ali nisem niti toliko vreden/vredna, da bi se pogovorila?”
Rdeča nit je naša opaženost, pomembnost, vrednost, pripadnost. Vsak človek ima svoj notranji svet in ti svetovi trkajo drug ob drugega. Vsi občasno delujemo, kot da bi se moral svet vrteti okoli nas.
En od drugega hočemo to, kar lahko in bi v prvi vrsti morali dati sami sebi, ker svet se vrti samo in izključno okoli sonca.
Zato bom spet napisala.
Povejte si, da ste pomembni in ne čakajte, da vam to pokažejo drugi.
Povejte si, da ste vredni.
Povejte si, da ste sposobni.
Svojemu notranjemu otroku povejte, da je vreden, da vam je pomemben, da je opažen, da je viden, da ga ne boste več puščali samega, da boste poskrbeli zanj.
Postanite pomembni sami sebi, ne navzven, navznoter.
