“Trikrat sem prebrala vaš odgovor. Hvala za vaše besede, tako blagodejno vplivajo name.”
“Ne razumem, zakaj ne more priznati, da tudi jaz kaj naredim prav. Samo on, on, on …”
“Lažje mi je, ko govorim notranjemu otroku. Kot ste rekli, ta deklica si res zasluži slišati vse te prijazne besede. Sploh, da ni kriva in da se ji ni treba truditi.”
To je par stavkov, ki jih v takšni ali drugačni obliki slišim ali preberem vsak teden. Kako neskončno močno verjamemo drugim ljudem, ko nas kritizirajo in kako ne moremo sprejeti mnenja, da smo v redu in se neskončno otepamo vsake pohvale.
Kakšno moč imajo besede drugih ljudi!
Kakšno neskončno moč ima že najmanjša pripomba. Kako močno nas vrže iz tira vse, kar zaznamo kot kritiko, neustreznost, nevrednost …
Zakaj je temu tako?
Zakaj vzamemo “zdravo za gotovo” pripombo človeka, ki nas niti ne pozna, ne verjamemo pa nekomu, ki pravi, da smo čisto v redu, da nismo krivi, da smo dovolj dobri, da pravzaprav ni nič narobe, če se tudi kdaj zmotimo ali ne naredimo vse optimalno.
Zakaj je tako?
Zakaj?
Kje je naše dobro mnenje o nas samih?
Kolikšno moč ima?
Koliko je to pomembno?
Zakaj ni?
Zakaj?
Zakaj takoj verjamemo, da smo nečesa krivi?
Zakaj se takoj začnemo braniti?
Zakaj nas to tako neskončno prizadene, da še par dni mislimo samo na to?
Zakaj pri sebi ne zaključimo: “Ne, nisem kriva.” In pozabimo in gremo naprej.
Zakaj se trudimo vsakomur dokazati, da se moti, da smo dobri …
Zakaj je mnenje še tako nepomembne osebe tako zelo pomembno?
Zakaj?
Pretirana samokritičnost, zahteve po popolnosti, odgovornost za razpoloženje, odgovornost za srečo drugih ljudi … Nesorazmernost med tem, kako vidimo sebe, svoja dejanja, občutenja in kako vidimo druge.
Ali nam je dovoljeno toliko, kot je dovoljeno drugim?
Ali smo do sebe tako popustljivi, kot smo popustljivi do drugih?
Ali imamo enaka merila?
Nimamo.
Do sebe smo strožji. Zakaj?
Vzrok je v naših notranjih vsebinah. V nezavednem so zapisi, “tisto”, črtna koda, ali kakorkoli že imenujemo, ki se je oblikovalo v otroštvu. Bolj kot je bilo naše otroštvo neustrezno, bolj napačen je zapis na črtni kodi.
Samopodoba je skupek zapisov o samem sebi.
Ali sem dovolj dobra, vredna, sposobna, prijetna, pridna, zanimiva, lepa, pametna in še in še.
Na lestvici od 0 – 10 je uravnoteženost nekje na 5. Logično – na sredini. A ker je v življenju vse spremenljivo, tudi naša samopodoba niha. Ko zaniha na 4, se potrudimo, da zlezemo na 5 sli celo na 6, ko smo navdušeni nad sabo. Potem smo spet srečni in zadovoljni nekaj časa.
Če se nam zgodi, da nas nekdo kritizira, ali doživimo neuspeh, pademo nazaj na 4. Malo se pogovorimo sami s sabo, pozdravimo praske in smo spet blizu 5. 5 in pol ali super zadovoljni s sabo na 6.
5 nas umirja.
6 nas navdušuje.
Samopodoba na 3 ali še nižje povzroča notranje stiske. Pokažejo se v obliki demonov – preganjalec, kritik, zasmehovalec, notranji starš … Ne glede na to, kako se trudimo, nikoli ni dovolj in še tako malo kritika je kot cunami, ki nas obrača in ne vemo, kje je zgoraj, kje je zrak, kje je rešitev.
Leta in leta takšnih notranjih bojev človeka izčrpa. Izčrpanost se kaže na različne načine. Včasih naše nezavedno poskrbi, da logično in razumsko ne najdemo povezave med določeno boleznijo ali stilom življenja in slabo samopodobo.
“Ne podcenjujte nezavednega.” To ni nekaj kar tako.
Samopodoba nad 6 ni več samopodoba, ampak samovšečnost, superiornost, narcističnost oz. antisocialnost, ki pa se bolj kaže v samozavesti, saj ti ljudje večinoma niso sposobni čustvenega uvida vase.
Če se vrnem na začetek. Lahko se vprašate: “Ali bi enako mislila, če bi se to dogajalo moji hčeri ali prijateljici ali osebi, ki jo cenim?”
Ali bi bila enako stroga?
Ali bi jo enako krivila?
Ali bi jo enako kaznovala?
Ker mi znamo najbolj kaznovati sebe, pa tega niti ne vemo.
Ali se znam pohvaliti?
Ali čutim, da sem vredna zato, ker sem?
Ali vem, da je to dovolj?
Ali čutim, da mi ni treba niti popolna?
Čutim, da sem dobra, dovolj sposobna?
Delajte z notranjim otrokom in videli boste, kako se bo vse spremenilo.
Ali vem, ali čutim, da sem lahko tudi kriva in da zato ni nič narobe? Ja, kriva sem, pa kaj? Kaj zdaj, ker sem pozabila pomiti kozarec, ali ker sem hodila preveč naglas ali ker … karkoli nepomembnega že. Ja, kriva sem, pa kaj. Izrecite, začutite in videli boste, kaj se bo zgodilo.
NIČ, nič se ne zgodi. Zemlja se še vedno vrti, po dežju pride sonce, po noči jutro. Nič, nič se ne zgodi.
Ne čakajte besed drugih, niso pomembne. Povejte sebi.
“Vredna sem, zato ker sem. In to je dovolj.”
