Kolikokrat občutiš, da ni pomembno, kako si ti. Pove ti, da je bolj pomembno, kako je on_a, da je njemu/njej hudo, ker si končno spregovorila. Pomembno je, da njemu/njej ni bilo lahko, ko si ali nisi… pa karkoli že. Pomembno je, da njega/njo skrbi, kaj bodo rekli drugi, ko rečeš: “To ni v redu.”
Ti? Ti boš sodila?
Ti boš sebe postavljala na prvo mesto?
Ti si pač občutljiva. In zato krivična.
Ali pa si predolgo molčala. Ali pa si si vse narobe razložila. V vsakem primeru – nisi faktor. Nisi ti tista, ki bi jo vzeli resno.
In zato, ko zbereš pogum in kaj poveš, se bojiš, da bo prepozno, preveč, preostro. In ko končno izrečeš svojo resnico, se hitro oglasi nekdo, ki doda: “Ja, ampak to je samo ena plat.”
Res je. Ampak tvoja plat … tvoja plat je prva, ki jo postavijo pod vprašaj. Prehitro postane pretirana. Dramatična.
Zato spet utihneš. Ne zato, ker ti je vseeno. Ampak ker te je sram, da nisi dovolj zrela. Da nisi kot druge. Da ne znaš ubesediti. Da te še boli. Ker te je strah sodb in obsodb. Ker si se že tolikokrat naučila, da je lažje, če ne rečeš nič. Samo da ostane vsaj nekaj miru. Čeprav ta mir nikoli ni pravi – je kratkotrajen oddih.
A molk ni več krepost, ko v njem izginjaš. Bolečina ni kaprica. Ni drama. Bolečina je dokaz, da si prevečkrat stopila čez sebe, samo da bi ohranila mir – ki to nikoli ni bil.
Ti nisi napaka. Nisi preveč. Nisi problem.
Tista ženska v tebi, ki to čuti, je čudovita. Pametna. Sposobna. Vredna. Predvsem pa dovolj. Drugi ne določajo tvoje vrednosti. Ne dovoli, da presojajo. Ne treba, da pritrdijo. Ti, samo ti moraš vedeti, kaj je res in kaj ni. In to je dovolj. Dovolj, da se tista punca v tebi pomiri. Da tista ženska v tebi zaživi.
Tudi če te vsi razumejo. Tudi če ti pritrdi ves svet – dokler tega ne začutiš sama, globoko v sebi, ti ne bo lažje. Ti, samo ti si pomembna v trenutku, ko se ti zdi, da si nerazumljena. Sama. Nemočna. Premalo.
Ker to ni res.
V tebi je neskončna moč. Pogum. Sposobnost. In dovolj energije. Samo ne izgubljaj je v prepričevanju in priklanjanju drugim, da bi bila slišana, videna, dovolj. Porabi jo zase. Za tisto deklico, dekle, žensko v sebi, ki te potrebuje. Ki hrepeni po tebi. Ki si želi, da bi bila ponosna nanjo. Da bi jo vzljubila. Da bi končno imela rada sebe.
Ker poznati nekoga pomeni več kot videti obraz.
Pomeni prepoznati bolečino, tudi ko je tiha. Pomeni slišati glas, ki se ga sliši s srcem.
Zato – če si kdaj molčala zato, da ne bi prizadela tistega, ki je prizadel tebe – nisi sama. Tvoja tišina ni nevidna. In tvoja zgodba ni izmišljena.
Številni iščejo zunaj, v drugih, tisto, kar je že v njih. A ti si drugačna. Ti že veš. Veš, kaj imaš. Veš, kdo si.
In veš, da si dovolj.
Dovolj si.
Ker se slišiš.
