Bila sem priden otrok. Čisto zares zelo priden in zelo resen. Ne spomnim se, da bi se kdaj smejala, na vseh slikah iz otroštva sem resna.

Odrasla sem. Težko je. Nimam miru, ker me nekaj preganja, tišči me, stiska me. Ne morem se ustaviti, nisem srečna in neskončno sem utrujena. Imam vrtoglavice, slabosti, šibke noge in številne druge težave. Zdravnica pravi, da sem zdrava.

Vse bi pustila in odšla daleč stran. Odšla bi, zbežala bi, hkrati pa se zaradi tega počutim še bolj slabo. Zguba sem, ne morem, groza me je, zato vztrajam … Vztrajam zaradi otrok. Ali ki lahko pomagate?