Včasih so čustva tako močna, da razum obmolkne. Preglasijo ga valovi notranjih doživljanj, ki nas odnesejo s sabo. In smo ugrabljeni. Ne opazimo več, da nas nekaj obvladuje. Ne vemo več, kaj je prav, kaj čutimo, kaj sploh je naše. Preplavi nas jeza, strah, osamljenost, nepomembnost, občutek izoliranosti, razočaranje ali globoka žalost – in skozi ta občutja gledamo ves svet. Vse postane drugače. Težje. Temneje.
Takrat se počutimo, kot da nas nihče ne sliši.
Kot da nas nihče ne vidi.
Kot da je življenje ena sama krivica, ena sama nesmisla bolečina.
In to je izčrpavajoče. Vzame dih. Stisne srce.
A prav v teh trenutkih je najpomembnejše, da se zavemo: čustva so premočna.
To nisem jaz.
To ni moje ravnovesje.
To ni dobro zame. In tudi ne za druge.
Vem, kaj moram.
Moram se umiriti.
Najprej se moram umiriti.
Ni treba, da vse razumem takoj. Ni treba, da najdem odgovore.
Dovolj je, da obstajam.
Da diham.
Da se ustavim.
Da počakam.
Da začutim, da boli.
Da začutim strah.
Grozo.
Tesnobo.
Žalost.
Razočaranje.
Da začutim, kako se svet znotraj mene ustavlja.
In kako me ni.
In kako me je povsod preveč.
Čustva niso sovražnik. So sporočila.
So kot besede, sestavljene iz črk naših ran, izkušenj, hrepenenj.
In ker so te črke v vsakem drugačne, vsak čuti po svoje.
Ni prav.
Ni narobe.
Je pa resnično.
Zato – ko je čutenje premočno – poskrbimo zase.
Ne zato, ker bi bilo sebično.
Ampak ker je zdravo.
In ker lahko šele takrat, ko znotraj sebe najdemo mir, ta mir damo tudi drugim.
Dobro rodi dobro. Slabo, če ga ne ustavimo, rodi še več slabega.
Zato je dragoceno, da znamo zadihati.
Da si dovolimo čutiti – brez sramu.
Da poskrbimo zase – nežno, sočutno.
Da se obrnemo k tistemu ranljivemu bitju v sebi – k notranjemu otroku, ki kriči, se skriva, trepeta, in ne ve več, kaj bi. Ki je tam – pozabljen, neslišan, nepomemben.
Notranji otrok – to sem jaz brez maske. Brez narejene moči.
In vem, da je pogosto preveč za svet – zato ga potiskam stran, bežim od njega.
A prav v stiku z njim pride največja pomiritev.
Najgloblji mir.
To je pot k sebi.
Pot k življenju, ki ga zares želimo.
