Labirint življenja

Včasih se zdi, da je življenje podobno hoji po labirintu. Kakorkoli se odločimo, vedno znova trčimo ob zid.

Pred tem zidom obstanemo in si mislimo: “Zakaj se meni to dogaja? Zakaj imam tako smolo?”

Lahko se delamo, da tega zidu ni.

Obstanemo tam in tudi ko opeke že padajo s tega zidu, še vedno nočemo videti, da lahko malo pri rušenju te ovire pomagamo tudi sami. Včasih pomagamo tako, da padajočo opeko položimo nazaj na njeno mesto.

Iščemo smisel življenja, filozofiramo kdo sem, kaj sem, izgubljeni v preteklosti in prihodnosti, le v sedanjosti nas ni.

Če bi si vprašanje: “Kaj lahko storim tukaj in zdaj?” postavili vsaj občasno, bi naš dan potekal precej drugače.

Ena najbolj branih knjig je knjiga L. Hay – Življenje je tvoje. Že sam naslov pove vse.

Življenje je moje in kakšno bo od polnoletnosti naprej, je odvisno od mene.

Jaz sem tisti/tista, ki se odločim, kako bom čutil/a.

Jaz sem tisti/tista, ki se odločim, kako bom reagiral/a.

Jaz sem tista, ki odločam o svojih odločitvah.

Jaz sem tista, ki se odloči, komu bo zaupala in komu ne, komu bom verjela in komu ne.

Jaz sem odločam, ali bom igrala vlogo.

Jaz dovolim, da me preteklost preganja.

Jaz hranim strahove in demone.

Jaz lahko odločim, ali bo napaka postalo krivda ali priložnost za napredek, spoznanje.

Jaz odločim, da je nekaj pretežko, da nima smisla, da je že dobro, da drugače ne gre.

Jaz odločim, ali spreminjati druge ali nekaj spremeniti najprej v sebi.

Jaz se lahko spremenim, če le hočem.

“Kaj lahko storim tukaj in zdaj?”

Nič in vse in še vse vmes. Jaz sem tisti/tista, ki odločam tukaj in zdaj.

Morda uspešno izbiramo poti in redko naletimo na zid. Ko se znajdemo pred njim, ga znamo podreti ali obiti, včasih gremo nekaj korakov nazaj, da uberemo drugo pot.

Na teh poteh srečujemo druge ljudi vštric z nami in tudi takšne, ki gredo v drugo smer.

“Pojdi z mano,” pravi.

“Ampak ti greš v nasprotno smer od moje.”

“Ni važno,” odvrne, “važno je, da sva skupaj.”

“Saj res, biti moram z nekom.”

In spregledamo naše kažipote, ki kažejo v drugo smer.

Nekaj časa je lepo, potem reče: “Daj, nesi še moj nahrbtnik.”

“Ja, seveda, samo da ti bo lažje,” in si oprtamo še njegovega.

“Zakaj si tako počasna? Zakaj se bolj ne potrudiš? A ne vidiš, da zamujava?! Evo zaradi tebe sva končala pred zidom!!!” zakriči.

In mi sklonimo glavo in čakamo, da se pomiri.

“Zakaj te sploh vlačim sabo, lepše bi mi bilo, če bi bil sam.”

In v nas se zbudi strah.

“Zapustil me bo, še bolj moram biti pridna,” in smo še bolj pridni, ustrežljivi, poslušni in nezahtevni.

Tudi iz tega zidu padajo opeke in mi raje zacelimo buške in opeke postavimo nazaj na svoje mesto, da lahko ponovno padejo na nas.

Partnerstvo, ljubezenski odnos ni bistvo življenja, je pa pomemben del zaradi čustvene bližine, ki jo večina od nas želi, hoče, rabi.

Ta “želim, hočem, rabim” je različno močan. Močnejši kot je, močneje se navežemo in težje spustimo. Zato je smiselno čas in pozornost najprej posvetiti sebi in uravnati svoj kompas življenja.

“Kaj lahko storim tukaj in zdaj?”

Nič in vse in še vse vmes. Jaz sem tisti/tista, ki odločam tukaj in zdaj.

“Hočem, da lepo ravnaš z mano.”

“Hočem, da ustrežeš mojim željam.”

“Če me ljubiš, boš naredil tako, kot jaz želim.”

“Dokaži mi, da me slišiš in da sem pomembna.”

In ko temu ni tako, nastopi razočaranje in um in ego.

“Zahtevaj in postavi meje.”

In se kregamo in jezimo in prepiramo in izsiljujemo in jočemo in hočemo.

“Ljudje me vedno razočarajo. Ljudem ne smem zaupati.”

Postanemo kontrolorji in preverjamo, prihode, odhode, telefone in računalnik.

Zakrčimo se in stisnemo svoj svet. Naš svet je vse bolj majhen, utesnjen in nevaren in v njem je vse več dvoma, bolečine, nezaupanja, negotovosti.

“Hočem, da je tako. Obljubi mi. Obljubi mi. Obljubi mi.”

In za ljubi mir obljubi. In obljube ne drži, ker je izsiljena.

“Vedela sem, prav vedela sem.”

Zgodi se točno tisto, česar se bojimo in vemo že vnaprej.

Nič več ni sproščenosti, smeha, razumevanja, kompromisov. Doma ni več lepo. Doma ni več prijetno. V dom se naseli nezaupanje, žalost, razočaranje, jeza. Zidu ne podiramo, ampak gradimo in utrjujemo.

“Zakaj se meni to dogaja?”

“Zakaj jaz nimam sreče?”

“Zakaj jaz nisem kraljica svojemu moškemu?” se smilimo sami sebi.

“Kaj naj še naredim?”

Čakamo in dočakamo.

“Ne, kar sam naredi, sam si skuhaj, sam si zlikaj, zaradi mene lahko tudi greš.”

Užitek, da smo vrnili in da ga bomo vzgojili traja malo časa. Ne deluje.

“Oprosti, nisem mislila tako. Bodi moj in ostani. Prosim, prosim, prosim.”

Divjajo viharji, divjajo demoni, scenariji, žrtev, preganjalec, žrtev in rešitelj imajo glavno vlogo.

Zid je vse večji in močnejši.

Jaz sem tisti/tista, ki lahko spremenim svoj svet.

Samo jaz.

Jaz lahko odstranim demone, strahove, misli in scenerije.

Jaz sem tista, ki se odloči, ali bom igrala vloge ali ne.

Jaz sem tista, ki se odloči, ali bom v drami ali ne.

Jaz ustvarjam svoj notranji svet in notranji svet je potem zunanji svet. Zato je smiselno čas in pozornost najprej posvetiti sebi in uravnati svoj kompas življenja.

“Kaj lahko storim tukaj in zdaj?”

Nič in vse in še vse vmes. Jaz sem tisti/tista, ki odločam tukaj in zdaj.

Ni vse odvisno od nas. Od nas pa je odvisno, kaj bomo s čustvi naredili.

Moja odločitev je, kako bom sporočilo sebi razložila.

Moja odločitev je, pri čem bom vztrajala.

Moja odločitev je, kaj bom zahtevala in pričakovala.

Moja odločitev je, kako se bom odločila.

Jaz odločam, kaj bom naredila.

Ne pomaga, če krivdo valimo na drugega, če smo jezni, užaljeni, prizadeti, žalostni, razočarani … ne pomagajo vloge in izsiljevanje.

Za svoja čustva in dejanja sem odgovoren/odgovorna samo jaz.

Jaz sem tisti/tista, ki o tem odloča.

In tu se največkrat ustavi.

“Nočem tega.”

“Nočem biti odrasel.”

“Hočem, da nekdo skrbi in poskrbi zame.”

“Hočem, da se drug odloči namesto mene.”

“Hočem, da je nekdo drug kriv.”

“Hočem, hočem, hočem!«

In ne gre in tavamo po labirintu in krivimo planete in šefe in sodelavce in tašče in partnerja in otroke in starše in sebe.

Krivda ne pomaga. Krivda utrdi in dvigne zid.

Moč je v meni, v tebi, v nas in v vas.

Odgovornost je moja, tvoja, naša in vaša.

In to je tisto najtežje.

Jaz, samo jaz odločam, kako bom čutil/a in kaj bom naredil/a.

Ali mi to pomaga?

Ali mi to koristi?

Kdaj se bom naveličal/a iluzij?

“Kaj lahko storim tukaj in zdaj?”

Nič in vse in še vse vmes.

Jaz sem tisti/tista, ki se odločam tukaj in zdaj.

Si čudež življenja in svet brez tebe ne bi bil popoln.

Hvala, ker delite 💖

Email
Facebook
WhatsApp
Twitter

Komentarji

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Druge objave

Vredna si

Draga vredna in pomembna,

slišana si.

Ali veš, da si čudovita?
Ali veš, da si dovolj dobra?
Ali veš, da je to dovolj?

Pojdiva drugače.

Če bi gledala film svojega življenja kot nepristranski opazovalec, bi rekla:
“To žensko občudujem. Vredna, pametna, sposobna, dovolj dobra, pomembna …”

To si TI. Rada bi, da vidiš sebe v pravi luči. Vredna si, zato ker si. Slišana si. Pomembna si. Si čudež življenja in svet brez tebe ne bi bil popoln.

Nesi to sporočilo dalje. Odnesi ga svoji prijateljici, sestri, znanki. Naj ve, da je tudi ona čudovita, da je čudež življenja.

Objem 🌻
Jana

Hvala, ker delite 💖

Email
Facebook
WhatsApp
Twitter

Zadnje objave

Čarobni odnos

FB skupina - nadgradnja knjige Čarobni odnos