Pravijo, da ljubezen premaga vse. In strinjam se. Ampak takoj se postavi vprašanje, zakaj so osebe v odnosu nezadovoljne, nesrečne, zakaj se toliko parov razide.
Ali ljubezni ni?
Kam je šla, če je bila?
Ljubezen je sestavljeno čustvo. Je občutenje, ki ga sestavljajo druga čustva. Ljubezen je za vsakega nekaj drugega. Zato imamo pravila. Ta pravila so v nezavednem. Pomeni, da le delno vemo, kaj nam je všeč in kaj želimo, večinoma pa ne vemo, kakšna so še ostala pravila. Če ne gre po teh pravilih, smo nesrečni, razočarani in pravimo, da nas oseba ne ljubi, ne čutimo ljubezni.
Zanimivo pa je, da oseba trdi, da nas ljubi.
Kdo ima prav?
Pravijo, da je treba v odnosu tudi malo potrpeti. Tudi trpljenje si vsak razlaga drugače. Za nekoga je trpljenje, da se v soboto odpove izletu, ker mora na družinsko srečanje partnerjevih sorodnikov, za drugega je kričanje, zmerjanje, poniževanje, ustrahovanje partnerja trpljenje, ki spremlja vsak odnos. Razlike so tako velike, da se pravzaprav res težko znajdemo.
Vsak dan, čisto vsak dan dobimo veliko sporočil, kjer merimo ljubezen.
Pravila v našem nezavednem rečejo: “Ja, ljubi me,” ali “ne, ne ljubi me.” Večino tega ne ozavestimo, čutimo pa. Čutimo razočaranje, jezo, užaljenost, ranjeni smo in prizadeti. In z vsemi temi čustvi damo odgovor. Odgovor v mimiki, besedah, tonu glasu, načinu izražanja, gestah, obnašanju …
Nič od tega ni ustrezno in nič od tega ne vodi k povezanosti.
Začnemo se pritoževati.
Začnemo se osredotočati na to, kaj ni v redu.
Odklonimo prijaznost, roko sprave, opravičilo, obžalovanje … napadamo ali se umaknemo v svoj svet razočaranja in žalosti. V drami žrtve vse samo še poslabšamo.
Zaljubljenost se zgodi.
Zaljubljenost je eksplozija čustev, feromonov, hormonov in z realnostjo nima veliko skupnega. Zaljubljenost je zadetek, je droga, je nerealno stanje, ki slej ko prej mine. Zaljubljenost je lahko osnova, da dve osebi zgradita odnos in ljubezen. Samo to.
Lepo je biti zaljubljen. Tako lepo, kot je dobro jesti sladoled, torto, čokolado ali spiti dobro vino, pivo, koktajl. Ampak če hočemo v življenju funkcionirati in biti zdravi, tega ne smemo jesti in piti ves čas, še manj pa v neskončnih količinah. Enako je z zaljubljenostjo. Ne moremo ves čas lebdeti nad tlemi. In lahko so osnove zaljubljenosti napačne in na ta način ne moremo dobiti partnerja, s katerim bomo zgradili ljubezen in varen odnos. In potem se obnašamo kot razvajeni otroci.
Hočem sladoled, hočem zadetek zaljubljenosti – hočemo romantiko.
Romantika je podaljšek zaljubljenosti. A vedno ne gre. Morda zaradi napačnih osnov, prevelikih pričakovanj, morda zaradi realnosti, ki romantiko razblinijo. Razočaranje je veliko.
Romantika ni ljubezen in romantika se zgodi in ne načrtuje.
In tako se razidejo pari, ki bi lahko ostali skupaj, če bi se malo, vsaj malo zavedali vzrokov in procesov, ki se odvijajo v njih, če bi ločili zaljubljenost in ljubezen, če bi uvideli to, kar imajo in dobijo in bili manj osredotočeni na to, kako bi moralo biti po njihovem okviru življenja.
Pišem, govorim, snemam, prosim, sitnarim vsak dan.
Ozrite se vase.
Predelajte vzorce, ki vam škodujejo. Ne poslušajte ljudi, ki še svojega razmerja ne znajo prav speljati. Ne iščite instant rešitve. Ozrite se vase.
Kaj je v meni?
Kaj je tisto, kar mi nagaja?
Kaj je tisto, zaradi česar mi ne morem dobiti tega, kar si želim? A
Ali sploh vem, kaj si želim?
Biti kraljica svojemu moškemu?
Ali znate poskrbeti zase?
Ali zaznate, kaj čutite?
Ali čakate, da drug poskrbi za vaše razpoloženje?
Ali HOČETE in drug MORA?
Ali želite romantiko in metuljčke??
Realnost življenja je nekaj drugega.
Realnost je to, kako smo se sposobni spopasti s frustracijo, kako reagiramo, ko smo v stiski, kako znamo predelati stres, kakšen je naš stil navezanosti, koliko iščemo rešitelja in kako velik je naš okvir življenja. Od tega je odvisno, kakšen bo naš odnos in če bova sposobna zgraditi ljubezen.
Varen odnos je temelj ljubezni.
Da ustvarimo varen odnos, je včasih treba marsikaj zamenjati. Odraščanje v varnem okolju v nas zgradi prave temelje. Če nismo odraščali v varnem okolju, potem varne temelje z več ali manj dela v odraslosti lahko zgradimo sami. Da se to da, so dokaz številni pari, ki so ljubezen in odnos zgradili že z malenkostnim pomenkom s sabo ali z garanje, odvisno od ran in napačnih prepričanj, slabe samopodobe … Knjigi 8 moških – zakaj pa ne? in Čarobni odnos ne prinaša vseh rešitev, sta pa dobra osnova, da sploh začnemo.
Spoznajmo se.
Ob vseh nasvetih o odnosih postane človek malo zmeden. Naenkrat se zave, da ne živi tako, kot piše v različnih navodilih, partnerju manjkajo določene lastnosti, ki bi jih po napisanem moral nujno imeti ali pa sami govorite stvari, ki so skrajno nespametne, če ga želite obdržati (tako navadno piše – obdržati, kot da je kos pohištva).
Kako torej vedeti ali je vaše razmerje dobro ali ne ravno dobro?
V dobrem razmerju napredujeta oba. Moč, trdnost in pot nekega razmerja se pokaže takrat, ko nastopijo težave. Kako jih rešujeta? Na plečih drug drugega ali z ramo drug ob drugem.
Dobro razmerje ne pomeni, da se vedno v vsem strinjata, ampak kako to rešita. Ali se, lahko tudi malo bolj goreče, o tem pogovorita, se poslušata, poskušata drug drugega razumeti in skleneta kompromis, spremenita mnenje, ker so odtehtali argumenti drugega, ali pa se vname prepir, kjer drug drugemu očitata, se obtožujeta in vlečeta na dan stokrat že prežvečeno zgodovino, ki je še vedno dovolj dobro orožje, da drugega ranita.
Dobro razmerje pomeni, da se lahko zaneseta drug na drugega.
Besede se morajo skladati z dejanji. Obljube morajo postati realnost.
Dom je oaza, kjer se spočijete in nabere moči. Dom niso stene, dom so ljudje, ki vas podpirajo, imajo radi in vi njih. V domu ste razumljeni in sprejeti.
So razmerja, v katerih ljudje tonejo in so razmerja v katerih ljudje vzcvetijo. Upam, da je vaše to drugo.
