Poštenost, odkritost do sebe

Poštenost oziroma odkritost do sebe je soočenje s svojo temno platjo. Je soočenje s tem, česar ne priznamo sebi, kaj šele drugim, soočenje z občutji, ki jih mi in družba bolj ali manj obsojamo, priznanje, da smo k določeni situaciji precej pripomogli tudi sami zaradi napačnih prepričanj v dobri veri, da delamo prav, zavedanje, da marsikaj delamo in na koncu zahtevamo plačilo, da smo v drami in nočemo prevzeti odgovornosti za slabe odnose, dejanja …

Marsikdo je sposoben sebi priznati in si tudi odpustiti, da je včasih jezen, užaljen, posesiven, ljubosumen, škodoželjen, hudoben, privoščljiv, zajedljiv, pasivno – agresiven, zavisten …

A včasih slišimo: “Jaz sem ljubezen.«

Nihče ni samo ljubezen, vprašanje je le, ali si to priznamo. Človek je sposoben ubiti otroka, drugega človeka. To je v nas, pa če si to priznamo ali ne.

Notranji mehanizmi poskrbijo, da vse to čim manj jasno zaznamo, ker lahko povzroči nemir in občutje krivde in ker ne znamo ukrotiti čustev. Zato vzrok hočemo najti zunaj nas – krivdo pripišemo drugim, družbi in službi.

“Če ti ne bi bil/a tak/a … Če bi bilo drugače … Če …”

Ti če-ji onemogočajo pogled vase, onemogočajo odkritost s samim sabo. Premlevamo tako dolgo, da se prepričamo, da ne moremo ničesar storiti ali spremeniti, ker okoliščine tega ne dovoljujejo.

“Stanje je takšno, kakršno je in pri tem ne morem nič.”

S tem se zadovoljimo, ni nam dobro, nikakor ne, smo pa uspeli odvrniti pozornost od sebe. Nočemo se ukvarjati s seboj. Pri tem precej pomagata ego in um, ki zaključita tako, da vse skupaj izgleda precej drugače, kot bi opisal nevtralni opazovalec. Obenem pa obrambni mehanizmi potlačijo v nezavedno.

Ne da bi vedeli, ne da bi hoteli imamo nov kamen v nahrbtniku. Ali pa krščansko, naš križ je še težji.


Samozavest lahko nabildamo z afirmacijami in samogovori. Prepričamo se, da smo najboljši, najbolj pametni, najbolj dobri, naj … ker se morda nočemo soočiti s svojo slabo samopodobo, dvomom vase, krivdo, nezadovoljstvom, manjvrednostjo, priznanjem, da se včasih motimo … S tem nočemo imeti opravka, zato bežimo, tlačimo, se prepričujemo iščemo potrditve v okolici … Dlje časa, ko takšno stanje traja, manj jasna so ta čustva in občutki.

Nastane notranji konflikt, zato rečemo: “Ne vem, kaj se z mano dogaja. Ne vem, kaj mi je. Ne počutim se dobro. Nekaj je z mani narobe. Včasih mislim, da se mi bo kar odpeljalo.”

Narcizem in MOM sta posledici notranjega odklopa od teh čustev. Potlačitev je tako močna, da jih jasno ne zaznajo, ostane le notranji konflikt, ki se kaže v njihovem nepredvidljivem in nelogičnem razmišljanju in delovanju. Ta proces je samoohranitveni, samodejen in nanj z voljo ne moremo vplivati.

Zgodi se, da nekaj zatrjujejo in se prepričujemo, čutimo pa drugače. Včasih smo prisiljeni ali se prisilimo nekaj priznati ali prepričati, čeprav v sebi čutimo drugače.

Pogosto je odnos opisan črno-belo. “Jaz sem se trudil, vlagal, trpel in potrpel, on/a pa tega ni delal/a, ampak je bil/a …”

Nočemo priznati, da smo to osebo hoteli v svojem življenju, včasih tudi za vsako ceno.

Jaz sem tisti, ki sem se odločil, da bom upali.

Jaz sem tisti, ki nočem videti rdeče luči.

Jaz sem tisti, ki se je odločil trpeti in potrpeti.

Jaz sem tisti, ki sem morda odvisen od odnosa.

Jaz sem tisti, ki mi je bilo marsikaj drugega bolj pomembno kot ta oseba.

Tudi jaz sem bil ciničen, zajedljiv, kratkobeseden, pokroviteljski, nesramen, ki sem včasih kaj podtaknil, da sva se lahko spet skregala.

Tudi jaz sem vztrajal v vlogi žrtve.

Tudi jaz uživam v drami, ker me drama dela živega, ker je sprava fantastična. Tisti občutek olajšanja in zlitja v eno.

Jaz se oklepam iluzije in nočem resničnosti.

Če to že priznamo, pa si vsaj mislimo: “Še danes mislim, da sem JAZ imel prav in sem pravilno ravnal, ON/A pa ne.”

Cak in smo nazaj. Priznam in hkrati zanikam. Priznamo v glavi, čutimo drugače. Zato je naslednji odnos podoben.

“Kaj je narobe z moškimi/ženskami?” se nemočno sprašujemo.

“Prebolela sem ga.”
“Aha, bova pogledali.”
“Lahko, brez skrbi, da sem ga.”


V procesu rečem: “Ali si lahko predstavljaš, da te osebe ne boš videla nikoli več v življenju?”

V 90 odstotkih pride do silovite reakcije občutja izgube, bolečine, osamljenosti, žalosti … Ni predelano, potlačeno je. Ko predelava, se ob ponovitvi stavka ne zgodi nič. Nobenega silovitega čustva in takrat speljeva hvaležnost, da je ta oseba bila v njenem življenju do konca. Pride do pomiritve. Notranji konflikt je razrešen.

To je ta razlika med kar mi mislimo in kar mi čutimo.

Do sem z nekaj dela lahko predelamo sami, če si le vzamemo čas, če smo si pomembni in če želimo lažje živeti. 

Si čudež življenja in svet brez tebe ne bi bil popoln.

Hvala, ker delite 💖

Share on email
Email
Share on facebook
Facebook
Share on whatsapp
WhatsApp
Share on twitter
Twitter

Komentarji

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Druge objave

Vredna si

Draga vredna in pomembna,

slišana si.

Ali veš, da si čudovita?
Ali veš, da si dovolj dobra?
Ali veš, da je to dovolj?

Pojdiva drugače.

Če bi gledala film svojega življenja kot nepristranski opazovalec, bi rekla:
“To žensko občudujem. Vredna, pametna, sposobna, dovolj dobra, pomembna …”

To si TI. Rada bi, da vidiš sebe v pravi luči. Vredna si, zato ker si. Slišana si. Pomembna si. Si čudež življenja in svet brez tebe ne bi bil popoln.

Nesi to sporočilo dalje. Odnesi ga svoji prijateljici, sestri, znanki. Naj ve, da je tudi ona čudovita, da je čudež življenja.

Objem 🌻
Jana

Hvala, ker delite 💖

Share on email
Email
Share on facebook
Facebook
Share on whatsapp
WhatsApp
Share on twitter
Twitter

Zadnje objave

Čarobni odnos

FB skupina - nadgradnja knjige Čarobni odnos