Rane preteklosti

Večina ljudi želi in hoče delati, se obnašati in odločati prav. Ta “prav” določajo prepričanja. Čustva ustvarijo in poganjajo prepričanja. Zato je prepričanja tako težko spremeniti.

Za vsakim prepričanjem je čustvo, preprečuje, da bi ga razumsko lahko spremenili.

Z razumom čustva ne spremenimo. Z razumom čustvo razložimo, da se čez čas lahko vsaj malo potolažimo in razbremenimo. Največkrat potlačimo.

Globoko v nas teče proces: “Tega se nočem več spominjati, na to nočem več misliti.”

In se ne spominjamo in ne mislimo, a v nezavednem, v podzavesti proces teče naprej, tli, je aktiven in pride na dan ob naslednjem sprožilcu. Odrasli smo, odgovorni, pametni, pridni, skrbni, marljivi, a se včasih počutimo kot šolarji, ki jih nekdo šola. Zgodi se, da čustveno preburno odreagiramo in zahtevamo, prosimo, izsiljujemo, postavljamo ultimate, si domišljamo, kaj drugi menijo o nas, kaj hočejo in pričakujejo, čutimo stisko in strah.

Ko drugemu o tem potožimo, reče: “Saj to ni nič takega. Kaj se razburjaš? Kaj paničariš? Pretiravaš. Nehaj že zganjati dramo. Joj, kar naprej nekaj jamraš. Saj je vse v redu. Pomiri se.”

In smo nerazumljeni, še bolj razkačeni, užaljeni, prestrašeni. Vzrok za našo burno reakcijo je v nas, vzrok za odgovore pa je v poslušalcu. V nas je “tisto” in “nekaj” kar je sprožilo reakcijo, v poslušalcu tega ni, zato nas ne razume.

Če se poslušalec z nami strinja, nam pritrdi, po možnosti svoj del čustvene energije prenese na nas: “Ja, imaš prav, to je res grozno.”

Počutimo se še slabše. Naše pripovedovanje je sprožilec, ki v poslušalcu aktivira čustvene energije v nezavednem, v podzavesti in odreagira enako burno, lahko tudi bolj burno kot mi.

Vsi, brez izjeme imamo v sebi takšne ali drugačne čustvene energije, ki v nezavednem, v podzavesti tlijo in pridejo ob sprožilcu na dan.

To so rane preteklosti.

Ker smo obrnjeni navzven, se spopademo z okolico na način, ki se nam zdi primeren in smo ga ponotranjili. To pomeni, da proces avtomatsko steče.

Spontano, nenadzorovano se v trenutku razjezimo, nenadzorovano smo užaljeni, avtomatsko se sprožijo miselni procesi, nekontrolirano nastopi stiska …

Rane nastajajo od zgodnjega otroštva. Ljudje smo različni in različni smo od nastanka naprej.

Med nosečnostjo so nekateri otroci živahnejši od drugih. Novorojenčki se med seboj razlikujejo po zahtevnosti, potrpežljivosti, potrebi po spanju, ješčosti … Starši smo skrbni, a ga lahko kljub temu ranimo. Prav rane pa tudi koristijo. Nemogoče je otroku vedno, vse in takoj ugoditi in tudi koristno ni. Včasih mora počakati, ne moremo ga imeti ves čas v naročju in takrat protestira. Hoče in zahteva pozornost in udobje. Nastane rana, ker čuti, da ni pomemben.

Ko ga vzamemo v naročje, ga ljubkujemo, se z njim smejimo, to rano pozdravi. S ponavljanjem dobi izkušnjo odložitve zadovoljitve, ker je pomembna izkušnja.

Sčasoma ponotranji, da je kljub čakanju še vedno pomemben, vreden, da je okolici mar zanj. Rane ni, zna pa v odraščanju narediti najprej neprijetne stvari (naloge, pospravljanje) in se šele potem igrati. Brez problema pospravi igrače in potem pogleda risanko. Kot odrasel bo najprej zaslužil in potem kupil in ne najprej kupil brez vedenja, kako bo odplačal.

Ko odrasla oseba zapusti prostor, otrok zajoče. Občuti strah, morda osamljenost. Ko se vrnemo, ga potolažimo, objamemo, povemo, da ga imamo radi, da je vse v redu, da je junak in korenjak, da ste ponosni nanj, da je krasen, čudovit. Pocrkljamo ga in se z njim igramo do smeha. Rano pozdravi.

Dobi izkušnjo, da če ljudje gredo od njega, je še vedno vse v redu.

Osnovnošolska prijateljstva nastajajo in se razdirajo in če otroka spremljamo, ga razumemo, mu na njegovo starost primerno razložimo. Na ta način se bo odrasel lahko soočil z odhodi in ne bo imel neobvladljivega občutja zapuščenosti.

Navedla sem dva primera, ko frustracija pomaga k čustveni zrelosti. Čustveno dozorimo s frustracijo, naloga staršev pa je, da te rane frustracije znamo pozdraviti, nevtralizirati oz. jih spremeniti v koristno čustvo ali občutje kot sta varnost, notranja moč, sposobnost, vrednost …

Ampak najprej moramo biti mi dovolj čustveno zreli in s predelanimi ranami.

Zato velikokrat napišem, da če ne veste, zakaj bi se poglobili vase, naredite to zaradi svojih otrok. Vredno je in splača se in verjemite, ni denarja, ki bi lahko kupil srečo, ko spremljaš odraslega otroka, ki zmore življenje in njegove zahteve, sprejema pametne odločitve, ko zna stisniti in narediti, kar ni prijetno in uživati, ko je čas za to.

Problem nastane, če otrok nima ustreznega okolja.

Čustvene manipulacije so neustrezno, toksično okolje in lahko pripeljejo celo do duševne bolezni. Čustveni manipulator je lahko eden od staršev ali celo oba. Drama, ki se odvija v takšni družini, oba starša zaposli do te mere, da se ne posvetita dovolj otroku in njegovim potrebam, hkrati pa mu dan za dnem ustvarjata nove rane. Prepiri so na tedenskem meniju, tihi dnevi, obtoževanje, jokanje, pasivna agresija tudi. Otrok je razpet med staršema.

Lahko vlečeta otroka vsak k sebi, govorita drug čez drugega, otrok lahko postane zaščitnik enega ali drugega, čustvena tolažba, lahko pride celo do zamenjave vlog in otrok postane na čustvenem področju starš in starš njegov otrok.

Na prvem mestu so potrebe staršev namesto potrebe otroka. Drama, ki jo ustvarjata otroka spravljata v stisko. Starši so tisti, ki dajemo otroku občutje varnosti, tu varnosti ni. Odločati se mora, koga bo imel rad in koga ne, ker mu lahko eden od staršev zameri in ga prepričuje, da si drug njegove ljubezni ne zasluži. Postane lahko orožje v bitki med staršema. Posluša, kako je edini, ki ga še ima, da brez njega ne more, da je edini smisel njegovega življenja, kako mu pomeni vse na svetu, a otrok čuti, da njegove potrebe niso zadovoljene.

Vse se vrti okoli staršev, okoli njega pa samo, če enemu od staršev to odgovarja.

Starši lahko delijo svojo žalost, razočaranje, bolečino z njim. Vedno znova in znova ga zapuščajo in vedno znova in znova ga prepričujejo, kako je najpomembnejši in edini. Otrok odraste v zmedi in njegovo odraslo življenje je precej zmedeno.

Nekje v času odraščanja se naredi “preklop” in otrok lahko začne razvijati in izpopolnjuje tehniko manipulacije ali pa prevzame celotno breme odgovornosti in krivde nase.

Ne ve, kaj je res in kaj ne, čemu naj verjame in čemu ne, hoče verjeti, da je dovolj dober, vreden in varen, a dvom je prevelik, ker nima osnove, nima prostorčka, zato se mora ves čas truditi in dobivati potrditve okolice, da mu to zagotavljajo.

Brez aktivnega pristopa k razrešitvi notranjih ran odrasla oseba iz leta v leto tone psihično in fizično. Samodestruktivna je, izbira okolje, partnerje (moški ali ženske, med spoloma ni razlike), ki z zlorabo nadaljujejo. To je edino, kar pozna, to je edino, kar si zasluži, to je edino, v kar še verjame. Ne verjame ljudem, ki mislijo dobro, ki želijo pomagati, ne zaupa prijaznim in vzpodbudnim besedam.

Verjame le v to, da si to zasluži in da se mora še bolj potruditi.

Na srečo večina ljudi iz neustreznih okolij odraščanja ostane nekje vmes. Malo se zavedajo odgovornosti in malo to odgovornost prelagajo na drugega. Dinamika v takšni družini ni dobra, ni pa tako škodljiva kot v zgornjem opisu.

Zdaj in tu nastopim jaz, ki vam povem, da se rane preteklosti da predelati. Ne samo malo, ampak toliko, kolikor je treba, da ne delajo več težav. Ostane spomin brez bolečine.

Zmanjšati in odpraviti se da pretirano občutje osamljenosti, krivde, žalosti, sramu, žalosti, obupa, ukrotiti jezo, se znebiti potrebe po drami.

Predelati se da izgubo ljubljene osebe, da ostane ljubezen in pomirjenost.

Predelati se da spolne zlorabe, da ostane spomin brez krivde, bolečine, sramu.

Predelati se da vzroke, da se ne zapletate več s čustvenim manipulatorjem, ampak odideta drug mimo drugega.

Da se predelati vse do te mere, da oseba lažje živi, občuti svojo vrednost in notranjo moč. BEAM metoda ni hokus pokus, je proces z garanjem in včasih napornim soočenjem s seboj.

Srečen mož ima srečno ženo in srečna žena ima srečnega moža. Skupaj imata srečne otroke.

Samo tako to gre in besedo sreča lahko poljubno zamenjate.

Tu se moja pot konča in se začne vaša. Sposobni ste, vredni ste in zaslužite si najboljše. Samo nič ne pade samo od sebe iz neba.

 

Si čudež življenja in svet brez tebe ne bi bil popoln.

Hvala, ker delite 💖

Share on email
Email
Share on facebook
Facebook
Share on whatsapp
WhatsApp
Share on twitter
Twitter

Komentarji

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Druge objave

Vredna si

Draga vredna in pomembna,

slišana si.

Ali veš, da si čudovita?
Ali veš, da si dovolj dobra?
Ali veš, da je to dovolj?

Pojdiva drugače.

Če bi gledala film svojega življenja kot nepristranski opazovalec, bi rekla:
“To žensko občudujem. Vredna, pametna, sposobna, dovolj dobra, pomembna …”

To si TI. Rada bi, da vidiš sebe v pravi luči. Vredna si, zato ker si. Slišana si. Pomembna si. Si čudež življenja in svet brez tebe ne bi bil popoln.

Nesi to sporočilo dalje. Odnesi ga svoji prijateljici, sestri, znanki. Naj ve, da je tudi ona čudovita, da je čudež življenja.

Objem 🌻
Jana

Hvala, ker delite 💖

Share on email
Email
Share on facebook
Facebook
Share on whatsapp
WhatsApp
Share on twitter
Twitter

Zadnje objave

Čarobni odnos

FB skupina - nadgradnja knjige Čarobni odnos