Toksična oseba, čustveni manipulator, oseba, ki nam pobira energijo, čustvena pijavka, oseba z osebnostno motnjo je le nekaj izrazov, s katerimi opisujemo osebo, ki na nas ne deluje dobro.
Ne počutimo se dobro, ne razumemo je, ne moremo doumeti, da misli, govori in dela določene stvari, ki so krivične, boleče, nerazumne, nelogične in ki nas lahko zelo globoko ranijo.
Oseba je pogosto napadalna brez jasnega vzroka ali vzrok ni sorazmeren z jakostjo njenega napada.
Išče tarčo, najde tarčo in se znese nad njo z besedami ali celo dejanji. Zmerja, ponižuje, obtožuje, zahteva odgovore na najbolj nesmiselna vprašanja. Nekaj časa je napadalna, cinična, lahko zamenja vlogo in je najbolj uboga, pohlevna, nemočna, za kar je seveda kriva in odgovorna tarča. Obrača besede, laže, prikrojuje resnico, grozi, obljublja … in to traja in traja lahko ure in se ponavlja in ponavlja.
Osebe okrog nje hodijo po prstih, se prilagajajo, so še bolj pridne in še bolj ubogljive. Predvsem pa jih je strah, nejasen strah, ker ne razumejo. Ne morejo razumeti.
Ne da se razumeti.
Tarča je najpogosteje družinski član/i in nanj/njih se tudi največ zgrne. Bolj ko je toksični osebi neka oseba blizu, bolj močno jo rani. Ob tem začuti zadoščenje. V toksični osebi se sprosti nakopičena energija, ki začasno prinese olajšanje in triumf, je pa uničujoča za osebo, ki je tarča.
Tarča je vedno šibkejša oseba, otrok in oseba, ki v sebi nima agresije, ki je strpna, razumevajoča in ki se trudi, da bi bil svet dober, pravičen in ljudje srečni.
Ta oseba ima veliko dobrih lastnosti, bolj ali manj pa ji manjka več notranje moči in zaupanja vase.
Prepričana je, da z razumevanjem, potrpežljivostjo, pozornostjo, veliko ljubezni lahko pomaga toksični osebi in repi odnos. Ker ji manjka notranja moč, jo je v nezavednem strah. Odgovornost prevzame nase.
“Bolj se moram potruditi.”
“Malo moram potrpeti.”
“Sprevidel bo in bo drugačen.”
Želi nekomu pripadati, strah jo je neuspeha, osamljenosti, sram jo je, kriva je. Premalo zaupa svoji presoji in podvomi vase. Slej ko prej začne verjeti, kar sliši in se zato še bolj trudi.
Dolžna je in zato je ujeta v začaranem krogu krivde in neustreznosti. Ni dovolj dobra, ni dovolj vredna in sama ne zmore.
Iz meseca v mesec ima manj energije, vse bolj je utrujena, ima vse več težav in skrbi. Za organizem je to nevarnost. In sproži mehanizme rešitve in prilagoditve. To imenujemo stres. Kronični stres vodi do različnih psihosomatskih bolezni. Bolezen je potem razlog, da še manj zmore.
“Najprej se moram pozdraviti.”
Pozdraviti se ne more, ker nima dovolj življenjske energije in ker bi potem mogla ukrepati. Ukrepati pa ne more, ker ne zaupa sebi in ker se ukvarja s toksično osebo, s katero je odnos boljši, pa slabši, pa še kar, pa je spet kaj. Skratka, “skoz je kaj,” da se po njeno ne more, ne sme, ne zna, ni pravi čas, ne utegne, ne vidi smisla, posveti sebi in svoji notranjosti.
Lahko se zgodi, da žrtev ne more več trpeti, biti tiho, prenašati nesramnosti, vulgarnosti, kričanja, poniževanja in se upre. Upre glasno, silovito in na podoben način obtoževanja.
Morda je potem nekaj časa tišina. Morda so obljube o novem začetku. Morda so opravičevanja, rože in romantične večerje.
Morda pa je samo krivda, kako sem lahko, kako sem lahko taka.
In krog s krivdo in neustreznostjo se ponovi.
“Saj je včasih lepo.”
“Razumem, da ima slabe dneve.”
Dokler zmore. Ko ne zmore več, lahko pride drama žrtve.
“Nihče me ne razume.”
“Nalašč nagajajo.”
“Nihče ni hvaležen.”
In tako naprej in naprej v različnih razsežnostih zameglitve.
Ko je oseba v takem stanju, s pogovorom ne bomo prišli daleč. Ne sliši, ne razume, njen notranji zemljevid je postavljen popolnoma drugače. Postavile so ga energije, ki so prišle iz globin. To je v njej, ki občasno pride na dan. Na dan ne more priti ničesar, česar ni v nas. Zato za našo zoprnost, sitnobo, napad ali beg, dramo, žalost, obup, upanje, hrepenenje ni kriva luna ali katerakoli druga oseba, ampak različne vsebine v podzavesti. Ker se samo nalaga, ker se ne posvetimo sebi, ker bežimo od lastnih občutij jih je vse več in več. Ko jih je preveč, nimamo več kontrole, ampak smo čustveno preplavljeni, čustveno ugrabljeni.
Razum nima moči, um vodi v napačne razlage in posledično napačne odločitve.
Ko vihar mine, ugotovimo, da smo pretiravali. In nam je žal in nas je sram in bi radi popravili in spet silimo ali pa vseeno malo, čisto malo še iščemo izgovore.
“Občasno se obnašam kot toksična oseba. Ali sem toksična oseba? Ali delam škodo ljudem okoli sebe? Ali delam škodo sebi? Ali lahko to spremenim? Hočem spremeniti svoje odzive!”
Razlika med toksično osebo in osebo, ki se občasno obnaša kot toksična oseba je v zgornjem dialogu.
Toksična oseba bo zanikala razsežnost drame, minimalizirala bo, rekla bo, da spet pretiravamo, da spet mi zganjamo kraval in da ni z njo nič narobe.
Če ji omenimo, naj gre po pomoč, bo zatrdila, da je z njo vse v redu in da smo mi največji pacient in nam pravzaprav ni pomoči.
Lahko se zgodi, da se opraviči, ampak opraviči se na način, da krivde ne prizna in opravičilo je le še ena drama, ki ji trenutno paše.
Oseba, ki pa se zaveda, da občasno “pade ven” tako ali drugače in hoče to spremeniti, lahko to naredi. Da se občasno tako obnaša, je vzrok v njeni mladosti, v vzorcih primarne družine in zaradi številnih ran preteklosti.
Jeza in užaljenost sta pogosto maska za nemoč, z dramatiziranjem kliče na pomoč, poglej me, tukaj sem … in tako naprej.
Razlaga sama ni tako pomembna kot uvid in želja: “Hočem biti drugačna. Nočem več raniti ljudi okoli sebe. Nočem več bežati. To nisem jaz.”
In to ni toksična oseba. Le malo dela jo čaka, da se znebi vzorcev toksičnosti.
Še enkrat, če ste zadovoljni s svojim življenjem, potem živite na ta način naprej.
Če niste, potem začnite iskati stvari v sebi.
Prepričevanje v pozitivnost ne pomaga.
Čakanje na drugačen jutri ne pomaga.
Samo od sebe gre ponavadi na slabše.
Življenje se bo spremenilo, ko se boste začeli soočati s sabo.
Upali uvideti, kaj je v vas.
Si odpustili.
Se sprejeli.
In zaživeli.
