Občutje varnosti čutimo, če imamo “prostorček”, ki smo ga ustvarili v otroštvu. Starši imamo pri tem veliko vlogo. O tem je napisano v knjigi Čarobni odnos, zato se ne bom ponavljala.
Če nimamo občutja varnosti, če naša amigdala divja in je pogosto prisoten strah, se lahko razvije tesnoba, ki jo zahteve vsakodnevnega življenja krepijo in ne zmanjšujejo.
Telo sčasoma lahko opeša in ne more več uspešno krotiti strahu in ostalih spremljajočih neustreznih čustvenih energij. Kar je bilo še včeraj obvladljivo, danes skoraj ni več, postanemo utrujeni, občutimo brezup, brezizhodnost, nimamo volje, zmanjkuje nam moči.
Realno ni nič oprijemljivo.
Prihodnost je vedno negotova, a pri izčrpanem človeku črna in ogrožajoča. Oseba je zato večino čas napeta, fizično čuti napetost v telesu. Oseba je v stresu podnevi in ponoči. Slabo spi, sanje so težke, zbuja se zaradi mor, od dveh do petih ponoči se telo za trenutek sprosti in takrat lahko pride na dan potlačeno v obliki paničnega napada.
Zavedanje pred izgubo nadzora, hiter utrip srca, občutek pomanjkanja zraka, strah pred smrtjo je le nekaj naštetih občutij, ki so tako neobvladljiva in grozovita, da se začetnemu strahu pridruži še dodaten strah pred naslednjim paničnim napadom.
Zaradi neprestanega občutja ogroženosti pride do psihofizične in čustvene izčrpanosti, ki lahko povzroči motnje v delovanju možganov in to imenujemo depresija.
Lahko vodi do prisilnih misli, ki prevzamejo nadzor in prisilnih dejanj, ki naj bi preprečile katastrofe. To imenujemo obsesivno-kompulzivna motnja (OKM).
Fobije so pretiran strah, ki osebo ga omejuje na različnih življenjskih področjih in ji onemogočajo normalno delovanje. Če imate fobijo pred pajki, bo pajka odstranil nekdo drug. Če imate fobijo pred višino, ne boste lezli visoko, če imate fobijo pred kačami, ne boste imeli doma terarija s kačo ali jih iskali v naravi. Te in podobne fobije so lahko malo zoprne in lahko ste prikrajšani za razgled z vrha gore, Eifflovega stolpa, zaradi fobije pred mačkami ne boste imeli mačke. Strah pred strelami in grmenjem, letenjem … je že malo bolj nadležen, ker se nevihtam težko vedno izognemo in na morda moramo na službeno pot z letalom. Zares omejujoče so fobije pred zaprtim prostorom, pred odprtim prostorom, pred ljudmi … to osebo omejuje že tako močno, da se večinoma zadržuje doma, kjer se edino še počuti relativno varno.
Zgoraj našteto se ne razvije čez noč, ampak je posledica večletnih občutkov napetosti, strahu, tesnob, skratka škodljivega stresa.
Vsi ljudje občasno pridemo v situacijo, ko se ne počutimo varno, in ko razumsko ugotovimo, da nismo v nevarnosti, začnemo odpravljati občutje strahu v nas samih. Občutje strahu odpravite po znanem postopku. Poiščite osebo, ki je prestrašena in jo odpeljite na travnik, združite in ji dopovejte znova in znova, da je na varnem. Ponavljajte in ponavljajte. Ne ukvarjajte se s katastrofami, ukvarjajte se s tem, da potolažite notranjega otroka.
Ko odleže dobite dokaz, da deluje, da znate in da zmorete.
Samo vprašanje časa je, kdaj bodo ti občutki izginili do te mere, da boste svobodneje zaživeli in zadihali. Če zdravnik presodi, da bi bilo priporočljivo jemati nekaj časa zdravila, ga poslušajte.
Antidepresivi popravijo motnje v delovanju možganov, grozoviti občutki se zmanjšajo do te mere, da ste se sposobni soočiti in predelati strahove, umiriti amigdalo in ustvariti “prostorček” varnosti v sebi.
Ne sprašujte se, kako živeti z depresijo, paničnimi napadi, stresom, fobijami, ampak kako jih odpraviti.
“Kaj lahko vsak dan naredim, da bom okrepil občutek varnosti v sebi?”
Delajte na meji varnosti, občutje strahu naj bo na začetku močan nekje do 6 in ga spravita na 4. Potem ponovno poiščite, kaj vse vas skrbi in ogroža in spravite na 4. Nekajkrat boste ponovili, dobili izkušnjo, ustvarili nov proces in pripravljeni ste na sprožilce.
Takoj ko začutite napetost, “skočite” do notranjega otroka in mu povejte: “Na varnem si, sprosti se, vse je v redu, ne skrbi.”
Nekaj sekund in čez nekaj minut spet nekaj sekund in tako 100krat na dan in boste v nekaj dneh videli razliko. Razlika bo vaše počutje. Morda boste na začetku vedno znova in znova spravljali strah iz sebe. Odleglo vam bo in upanje se bo počasi vračalo. Če v strahu in negotovosti živite od nekdaj, pričakujte, da bo nekaj časa trajalo, ker bo s sprožilci vedno znova in znova prihajalo na dan.
“Kako se počutim?” naj postane najpomembnejše vprašanje.
