“Kaj je ljubezen?” se je verjetno vprašal že vsak izmed nas.
Vemo, kaj je žalost. Ko nekdo reče, da je žalosten, vemo, kaj občuti.
Vemo, kaj je jeza, kako se takrat počutimo, vemo, kaj je veselje, strah, presenečenje.
To so jasna, enostavna čustva.
Ljubezen je sestavljeno čustvo. In pri vsakem izmed nas ljubezen sestavljajo drugačni elementi.
Ko nekdo reče, ljubim to osebo, vemo, da mu je pri srcu, da jo ima rad, da želi biti z njo, ne vemo pa, kateri elementi sestavljajo njegovo ljubezen.
Ko je lepo, je lepo. Takrat ni kaj spreminjati, ker par drug drugemu daje to, kar globoko v sebi rabita, da čutita ljubezen.
Ko želimo povedati, zakaj do nekoga čutimo ljubezen, so opisi različni.
“Srečna sem z njim.”
“Pomirja me.”
“Počutim se pomembno.”
“Počutim se varno.”
“Nisem več sama.”
Tako pridemo do tega, da v ljubezni vsak išče in rabi nekaj drugega.
Ko je lepo, je lepo, ne spreminjajte in nadaljujte in še naprej dajajta drug drugemu to, kar poglablja vajino ljubezen.
Ko pa ni več lepo, ko je vse večkrat težko, takrat se začnemo pritoževati, spreminjati, očitati, se jeziti, utihnemo, vzgajamo, se maščujemo, težimo, prosimo, jočemo, se prepiramo, sitnarimo, poskusimo zlepa, pa zgrda in odhajamo in se vračamo in je bolje in spet pademo v črno luknjo brez dna in padamo in padamo in naenkrat smo spet na vrhu, polni upanja in vere v naju.
Tako nas vrtinči gor in dol in levo in desno in vsepovsod.
Vmes se raniva, se oddaljujeva in vse več zamer je med nama, ne moreva biti skupaj, ne moreva biti narazen.
“Ljubim, tako ga/jo ljubim,” odmeva v nas.
Čustvene energije vihrajo, um in ego imata najboljši party ever, najboljši žur, največjo zabavo in nihče ju nima pod kontrolo. Strahovi se množijo, kritik udriha, zasmehovalec se razbohoti, celo telo je v stresu, stresni hormoni divjajo, nevarnost tu, nevarnost tam, preveč jemo, premalo jemo, ne spimo in meljemo, meljemo, meljemo in poči.
“Ti si kriva.”
“Ti si kriv.”
“Greva narazen.”
“Grem.”
“Pojdi.”
Marsikateri zakon, razmerje bi se dalo rešiti, če bi le pravočasno ukrotila čustvene energije.
Dejanje v afektu ni rešitev, čisto zares ne.
Ugotoviti, kaj je moje in kaj njegovo/njeno ni enostavno.
Kaj so moje potrebe, pričakovanja, želje…
Kakšen je moj okvir pravil, prepričanj, zahtev …
Preusmeritev od njega/nje nase in vase.
In potem ugotovimo, da pojma nimamo.
Ne vemo, vse je ena sama zmešnjava.
Samo: “Ljubim ga/jo,” največkrat ni dovolj.
Narazen gredo pari, ki imajo s čisto malo samozavedanja fantastične možnosti za res enkraten zakon ali razmerje, in skupaj ostajajo pari, ki bi za vse bilo dobro, da gresta narazen, da si vsi z otroci vred oddahnejo in končno zaživijo.
Kdaj ostati in kdaj ostati je odločitev, kjer odgovor iščemo različno dolgo.
Prvo pravilo, ki ga ob tem svetujem je, da preden se dokončno odločite, se prej zmenite s seboj, ko ste mirni, ko ste v harmoniji s seboj, ko čutite pomirjenost v sebi.
Pogovorite se s sabo.
Pospravite ego.
Pospravite “kaj vse mi pripada”.
Soočite se s svojim temnim delom.
Od njega/nje preidite vase.
Prečistite, preglejte, sprejmite svoj del.
Vedno gre samo in izključno za nas.
Najslabše odločitve sprejmemo v afektu in v drami in potem obžalujemo ali pa se vedno znova in znova vračamo.
Nimamo miru. Nimamo notranjega miru in pregledujemo FB, pišemo sporočila, nagajamo preko otrok, kažemo s prstom in vedno gre samo za JAZ, JAZ, JAZ.
Preteklosti se ne da spremeniti in zaradi obžalovanja lahko obstanete na mestu, se zataknete.
“Glede na to, kaj zdaj vem, koliko sem premišljeval/a, poskušal/a, sem se odloči/a…”
PS: Dolžnost do otrok ostane enaka. Otroci imajo pravice. Starši imamo dolžnosti.
Torej razni: Nimam časa. Ne zanima me. Rabim čas zase. Ne grem se več tega … in različni drugi nezreli in otročji izgovori glede otrok odpadejo.
