Utrujenost in stres gresta z roko v roki. Drug drugega podpirata, hranita, dopolnjujeta in zato skupaj rasteta. Tako smo vse bolj utrujeni in vse bolj v stresu. Oba sta postala del našega vsakdana.
Sprijaznimo se z njima in rečemo: “Tako pač je. Saj ni tako hudo.”
Navadimo se, kot se sčasoma navadimo na vse. Ampak …
Kaj, če bi se navadili na življenje z manj utrujenosti in manj stresa?
Kaj, če bi rekli, dovolj imam utrujenosti in nenehnega stresa?
Tu se postavi vprašanje kako?
Kako do manj utrujenosti in manj stresa, če pa je življenje naporno in tempo hiter in vsi zahtevajo vse od mene?
Prva stvar, ki jo lahko rešimo, je vprašanje, ali drugi zahtevajo od nas ali zahtevamo sami od sebe. Naše nezavedno s pomočjo uma ustvari scenarij, trditev, da drugi.
Druga stvar, ki jo lahko rešimo je, zakaj mi ta vloga nemočne žrtve ustreza?
Tretja stvar, če kaj spremenim, kaj bo potem z menoj?
Prva točka
Če je nenehno delo, nenehna dejavnost na vaši vrednostni lestvici na visokem mestu, potem je zahteva v vas in ne v drugem. (Čisto mimogrede, kako dobro poznate svojo lestvico vrednosti in prioritet, kdaj ste jo nazadnje pogledali in popravili?)
Je čas za delo in aktivnost in čas za počitek.
Ko je to dvoje v ravnovesju, uravnoteženo, potem ni težav. Težava nastane, ker se mi kar zaganjamo, delamo, se obremenjujemo, skrbimo in delamo po nekem mehanizmu, za katerega ne vemo, kdo ga je postavil, kdaj zagnal in ali je sploh smiseln. Važno je, da delamo in da smo v gibanju.
V življenju naj bi delovali nekje na 80 odstotih svojih optimalnih zmogljivosti.
Ko pridejo obdobja, stisnemo do 100 odstotkov in potem gremo nazaj na 80 odstotkov. Več kot 100 odstotkov ne zmore nihče. Res je, da z leti postanemo malo počasnejši, vendar je to še vedno 100 odstotkov naših zmogljivosti.
Poglejmo drugače. Primerjajmo življenje s tekom.
Kakšno razdaljo boste dosegli, če se gibljete z 80 odstotki svojih moči in koliko, če ves čas gibljete s 100 odstotki moči? Prvo je hoja, drugo je tek. Res boste v prvem primeru rabili več časa, a razdalja bo daljša. Se pravi, več ste naredili. Naslednji dan boste pripravljeni na novo razdaljo in nov rezultat.
Zdaj pa poglejmo, kako je, če ves čas tečete. Slej ko prej boste zelo utrujeni in nekaj časa ne bo prav veliko od vas.
Tečemo na avtobus (ali pa še to ne) in ko se res mudi in je nujno.
Ko je res nujno, doma in v službi “tečemo” in smo aktivni, ko je res nekaj nujnega. Če v “mirnem in normalnem” času tečete, nimate čisto nič rezerve za takrat, ko je treba stisniti zobe in narediti. Nenehen stres, kaj vse je treba “že včeraj” in kaj vse bo še treba “že predvčerajšnjih”, telo zazna kot nevarnost.
Telo je v stresu in mehanizem stresa je aktiven.
Stres škodi bolj, kot se zavedamo. Pride do utrujenosti in smo tam, kjer najmanj želimo biti.
Da pa ne popustimo, poskrbi naš um s preganjalcem in kritikom: “Tako pač je. Ne da se spremeniti. Drugi delajo več, hitreje in bolj uspešni so. Stisni zobe in pojdi naprej.”
Nimamo več živcev za moža/ženo, otroke … in smo v začaranem krogu izgorelosti.
Druga točka
Druga stvar, ki jo lahko rešimo je, zakaj mi ta vloga nemočne žrtve ustreza?
Tu pridemo do poštenosti oz. odkritosti do sebe.
Ali čutim, da se mi godi krivica?
Ali mislim, da me ne razumejo?
Ali so so brezbrižni in me to boli?
Ali mi celo nagajajo ali nalašč škodujejo?
Ali sem prepričana, da bi mi morali pomagati, mi prisluhniti, me spoštovati?
Če smo v to prepričani, smo v vlogi žrtve in v drami. Nekaj v nas to hoče, zahteva, brez tega nočemo in ne moremo. To je v nezavednem in iz tega razumsko ne moremo spremeniti.
Ja, lahko zanikamo.
Lahko se odločimo, da ne bomo žrtev, ker to ni dobro.
Ne priznamo si, da z nami res ne ravnajo lepo.
Tako nastane še notranji konflikt, kjer se med seboj vojskujejo čustvene energije iz nezavednega in energije ega in uma, ki to zanikata.
Življenjsko energijo trošimo še za nepotrebne notranje procese in smo še bolj brez moči, še bolj v stresu in še bolj utrujeni.
Spremenimo lahko, ko razumemo, ko najdemo povezavo in smisel.
Zakaj je tako težko priznati, da se počutimo žrtev in/ali da smo v drami?
Gre za krivdo. Občutje krivde, ki je popolnoma odveč. Če smo v drami in igramo vlogo, zato še nismo krivi, ampak nevedni.
Celo drugače, v dobri veri delamo stvari, za katere mislimo, da so pravilne.
Zavedeni smo od samega sebe, od nezavednih prepričanj, od napačnih sporočil v preteklosti.
Niste krivi in če vam pomaga, si lahko rečete: “Jana je rekla, da zato nisem kriva! Ni me treba biti sram.”
Na ta način izgine ena pregrada, ki vam preprečuje vpogled v nezavedno.
Vloga žrtve nam ustreza zato, ker nam ni treba prevzeti odgovornosti. Kakor hitro prevzamemo odgovornost, je to novo breme. Že tako izčrpani ne moremo vzeti še to nase.
“Preveč in pretežko je. Ne morem več.”
To je samo novo delo, nove zahteve, nova krivda, dodatno občutje nesposobnosti, manjvrednosti …
Krivdo prevalimo na druge.
Kratkoročno pomaga, dolgoročno škoduje.
Tretja točka
Če izstopimo iz drame, kaj nam ostane?
Ostane zavedanje, ki morda ni prijetno. Ostane odgovornost, krivda, občutje manjvrednosti, nemoč in zato planejo na dan strahovi in demoni, spoznanje, da smo se motili, da smo sami, neustrezni in še in še.
Zato je pomembno, važno, potrebno, da si v takšnih trenutkih znamo pomagati sami.
Teh slabih občutij in čustev ni treba več prenašati.
Zato pišem, vodim tečaje in delavnice, delam individualno, kjer lahko obravnavamo in odstranimo ali spremenimo točno določeno težavo.
Ampak cilj vsega je, da se naučite.
Da znate.
Da imate pri roki takoj, ko rabite in ne, da ste od nekoga odvisni.
Odvisnost je nemoč.
Življenje brez drame.
Presenečeni spoznamo, da se svet vrti naprej.
Da si lahko pomagam sami.
Da sploh ni tako težko in hudo.
Lahko se zazremo vase.
Kaj to pomeni?
Lahko se soočimo s svojimi prepričanji brez slabih, težkih in bolečih občutkov in čustev.
Zakaj sem bil neprestano utrujen in v stresu?
Česa se bojim?
Morda pred čem bežim?
Česa mislim, da ne zmorem?
Ne vem, do kakšnih spoznanj boste prišli, makrame je v vsakem drugačen.
Ampak ne bojte se tega. To vas zanima.
Spoznanja
Najverjetneje boste spoznali:
- Da je v vas prepričanje, da je delo vrednota in počitek lenoba.
- Da je le s 100 odstotki dovolj dobro in ustrezno.
- Da ste bili kot otrok nagrajeni za delo, da so bili starši samo ali šele takrat ponosni na vas in ste takrat nekaj veljali. Svojo vrednost vežete na delo.
- Da se zato primerjate in tekmujete z drugimi.
- Da vam je preveč pomembno mnenje drugih ljudi
- Da se bojite, da boste zato izgubili službo in bo ogrožena naša varnost, eksistenca in naša vrednost.
- Da je treba biti vedno najboljši.
To je le nekaj najpogostejših in najhitrejših spoznanj, do katerih pridemo.
Sčasoma se lahko razkrije še kaj bolj zapletenega in smo presenečeni, ker tega razumsko ne bi nikoli pričakovali.
Nato to začnemo predelovati. Več kot predelamo, več se odkrije, ni pa več tako čustveno naporno.
Čez nekaj časa postane celo prijetno.
Bistveno je, da ne izgorevamo več.
