Včasih me vprašajo, kako živim, koliko psihoterapevtov obiskujem, kako burno je moje življenje.
Domišljam si, in če pogledam svoje življenje, je tako, da nimam veliko čustvene krame v sebi. Živim mirno, in če me že kaj vrže iz tira, zaznam dovolj hitro, da se znam ustaviti prej, preden me čustva “ugrabijo”, prevzamejo, zameglijo razum in zapeljejo v dramo ali kakorkoli že imenujemo vzrok reagiranja, ki ga pozneje ali obžalujemo, ali je vzrok za napačno odločitev.
Vem, da se moram najprej pomiriti in potem ukrepati, če je sploh treba.
Precej sem delala “na sebi, v sebi, s sabo”. Več kot 40 let dela je za mano, ker sem vedno hotela nekaj več.
Hotela res rešitev in ne tolažbe v smislu “bo že, tako pač je, drugim je še težje, slabše, ne da se pomagati …” To mi ni nikoli sedlo.
Hotela sem rešitev.
In sem jo našla.
Ker je v meni precej socialnega čuta, sem to rešitev želela deliti tudi z drugimi.
Hotela sem, da bi bilo tudi drugim lažje, da bi si lahko slej ko prej pomagali tudi sami.
Z današnjega vidika moje odraščanje ni bilo idealno, je bilo pa povprečno za tiste čase življenja na vasi. In to, kar ni bilo idealno, sem morala predelati v odrasli dobi sama.
Moje reakcije niso bile vedno prave.
Nekatere moje odločitve so bile napačne.
Lahko bi bila boljša mama.
Lahko bi bila bolj pametna.
Lahko bi bila bolj preudarna.
Lahko bi bila bolj mirna.
Lahko bi bila manj bojevita.
Lahko bi bila … ampak ravno to mi je na drugi strani omogočilo, da sem se ukvarjala s sabo. Moja nevrotičnost je bila ves čas aktivna in to je naporno.
Hotela sem živeti lažje in zato sem začela delati določene vaje, ko nisem niti vedela, kaj delam.
Delala sem vse, kar me je pomirjalo, ker sem instinktivno vedela, da moram biti mirna, ker je prav le takrat, ko sem mirna.
Od mirnosti v sebi pa sem bila oddaljena še 20 let.
20 let je dolga doba, ampak glede na to, da nisem imela nobenih navodil, da sem se vedno znova spraševala, kaj naj naredim, kako naj naredim, kako naj se rešim, kako naj spremenim, kako naj reagiram drugače, kako, kako, kako … je šlo zelo hitro. Začela sem razumeti notranje procese. Danes mi je jasno in vse svoje znanje sem smiselno združila v BEAM metodo, zato so tudi rezultati hitrejši.
Spoznavanje sebe ni prijetno. Ne pomaga, če smo “pozitivni”, če se prej ne soočimo in ne predelamo temnega dela sebe.
Upanje ne reši ničesar in ne odstrani nobene stiske.
Zaradi skrbi ne bom nagrajena.
To znanje in zavedanje delim z vami.
Zato sem vaje opisala v knjigi Čarobni odnos, zato snemam videe, zato so posnetki za samopomoč, zato pišem, odgovarjam, pojasnjujem, poskušam ponuditi veliko možnosti.
Moje delo je, da najdem rešitev, da BEAM metodo prilagodim vsakemu posamezniku, ki se obrne name.
Vedno znova povem: “Jaz sem tukaj zate in ne ti zame. Jaz sem tista, ki mora narediti, da ti bo lažje. Jaz moram najti optimalno rešitev zate s čim manj dela in čim večjim in najhitrejšim rezultatom.”
Zato proces ni pasiven, zahteva delo, vztrajnost, tudi disciplino in včasih tudi odrekanje. Gre za prioritete, ali mi je bolj pomemben trenutni užitek ali bom stisnila zobe in šla čez to.
BEAM metoda je za garače, za osebe, ki hočejo v življenju nekaj več, ki ne čakajo, da se bo zgodilo in bo čez noč vse lepo in pravljično.
Soočanje z notranjimi demoni, obžalovanjem, krivdo, samoodpuščanjem ni luštno, ni nekaj, kar bi rekel: “Joj, komaj čakam, ker bo tako lepo.”
Ne, daleč od tega, ampak potem je pa neopisljivo. In zato ženske vaj ne opustijo, ampak jih ponotranjijo.
Da se vrnem na začetno razmišljanje. Moje življenje teče v smislu tega, kar je v meni.
Mirna sem in moje življenje je mirno.
To ne pomeni, da se nič ne dogaja. O, se in to veliko.
Večinoma je prijetno, so pa izzivi, so načrti, so prepreke, ni pa dolgotrajnega strahu, stike, drame in stresa.
Pride vihar, posledično stres, ki ga zelo hitro prepoznam.
“Kaj je vzrok za stres? ” se vprašam. In se soočim s tem in predelam.
Večji ko je stres, dlje traja do notranjega miru.
Lestvico stresa sem v preteklosti že objavila in v povprečju deluje na vse ljudi v približno enakem obsegu stresa. Ali bomo stisko “hranili” ali ne in kako dolgo bomo v stresu, je odvisno od naših notranjih vsebin, se pravi od tega, kako dobro poznamo sebe oz. kako poznamo in obvladamo svoj čustveni svet, v kakšni kondiciji je …
Mene ne zanima, kako dolgo sem bom ob silovitem stresu ukvarjala s sabo. Zanima me samo to, da pridem nazaj do notranjega miru. Ni važno, pol minute ali 14 dni.
Ne rešujem na podlagi stiske, ne dramatiziram, nisem scenarist, igralec, režiser, sodnik in žrtev.
Obrnem se vase in se ukvarjam s sabo.
Ne kričim, ne bežim, ne zmrznem.
Ne zanima me, kako težko bo.
Ne zanima me, ali bom zmogla, vem le to, da je edina rešitev zame notranji mir.
Imam nadzor nad sabo. Disciplina in trening, ko ni čas za šalo in »bom že«. Na ta način ne izgubljam po nepotrebnem energije.
Ko bom notranje mirna, bom pogledala in ocenila situacijo. Prej ne, ker prej razlaga, pogled nista pravilna. Bistvena razlika je med tem, ali ocenjujemo na podlagi nemira, strahu, krivde ali na podlagi miru.
Da pridemo do notranjega miru, je v mirnejšem času treba nekaj vložit vase in ne le nase.
Če bi pred leti imela možnosti, ki so danes na razpolago, bi šlo hitreje, lažje in v mojem življenju bi bilo marsikaj drugače.
Ali bi bilo bolje, ne vem.
Nikoli ne bom vedela, ker nimamo vzporednega življenja, da bi primerjali.
Zato v tem primeru ostane stavek: “V miru premislim in naredim v miru vse, kar mislim, verjamem, čutim, da je prav, ne dokazujem, ne prepričujem, ne preigravam dram, ne vztrajam v HOČEM, ampak spustim in zaupam, česar ne vem, kar ni moje, na kar nimam vpliva.”
Zanimivo in vedno znova neverjetno je, kako se na ta način vedno znova in znova stvari v življenju postavijo na svoje mesto.
Na pravo mesto.
Takrat osupnem in me gane.
Gane me do solz.
Še vedno.
In sem hvaležna spontano, preplavi me energija hvaležnosti, ki se razširi navzven.
In do tega bi rada in lahko pripeljem ljudi, ki živijo težko, ki jih je strah, ki imajo skrbi, težavne odnose, ki izgorevajo.
