Če hočemo nekaj doseči ali imeti, se moramo učiti, delati, načrtovati, skratka biti moramo dejavni. Največkrat potem to dosežemo ali dobimo, vmes načrt malo spreminjamo, še malo bolj stisnemo in se potrudimo, vložimo čas, denar in energijo in potem navadno gre.
Ker nam je uspelo, na ta način delamo naprej.
Prepričani smo, da deluje na vse področjih življenja. A na žalost ne. Ne deluje v odnosu. Kateremkoli.
Stvari nimajo volje, nimajo želja, nimajo strahov, upanja. Stvari samo so.
Ljudje pa smo več od tega.
Ljudje imamo svoj svet, imamo osebnost.
Osebnost je zmes podedovanih, izkustvenih, naučenih značilnosti in lastnosti in je edinstvena.
In v odnosu dve osebi iščeta skupne točke, ki bi ju povezale, ki ju morda povežejo. Kako edinstvena je osebnost, vidimo pri otrocih, ki imajo naše gene, pa jih včasih nikakor ne razumemo ali pa so precej drugačni od nas.
Ko je vse v redu, ko mislimo, da je vse v redu, smo pomirjeni.
Ko pa ni, pridejo na dan strahovi, razočaranje, žalost, osamljenost, nevrednost in številna druga čustva. Svoje dodata um in ego in imamo mešanico, ki nas preprosto spravlja v stisko in v stres. Takrat se sproži proces, kako preprečiti katastrofo.
Nekateri raje prej zbežijo. Zbežijo še preden se karkoli zgodi, morda se niti ne bi nič hudega zgodilo, ampak raje, kot da to doživijo, odidejo. Ti scenariji so samo v njihovi glavi. V glavi prijatelja ali partnerja je čisto nekaj drugega.
Če je vaša reakcija beg, predelajte ta strah v sebi, umirite strasti, umirite čustvene energije in za božjo voljo, ukrotite um.
Pojdite iz drame, ne rabite jo. Zdaj rabite razum, rabite preudarne, trezne misli. Videli boste, da ne bo treba bežati in da ne bo katastrofe.
Nasprotno od bega je boj, delo.
Silimo, zaganjamo se, z ljubeznijo preplavljamo otroke, partnerja, prijatelje.
Ljubezen je skupek čustev in v takšni ljubezni je veliko energije odvisnosti, strahu pred osamljenostjo, ponižanjem, zavrženostjo, strahu pred mnenjem okolice, pred prihodnostjo, nemoči, nevrednosti. Ne predstavljamo si življenja brez njega/nje. Ne upamo si biti sami.
“Ne bom zmogla.”
“Ne morem.”
“Me bo še kdo ljubil?”
“Ali bom jaz lahko še ljubila?”
Strah, nemoč, nezaupanje vase nezavedno prikrije z ljubeznijo.
»Ljubim ga, morava biti skupaj.”
Če odnos gradimo na teh temeljih, se v odnosu nikoli ne sprostimo. Ves čas smo v strahu, da se lahko konča. Tega strahu se ne zavedamo, ampak še kako usmerja naš odnos. Kontrolo nad čustvi prevzame um. Pravimo, da smo v glavi.
“Potrpeti moram, da ga ne razjezim, ustreči moram, da bo ostal,” ustvarimo prepričanje, da moški rabi kuharico in čistilko. “Če bom v tem popolna, bo vse v redu.”
Če se kljub temu zatakne, smo neskončno užaljeni in prizadeti. “Ničesar ne ceni. Ne vidi, kako se trudim, se odrekam, trpim, vlagam …” In udarimo z očitanjem, pasivno agresijo, ignoranco.
On sliši nekaj, česar do sedaj ni vedel.
Ni vedel, ne ve za naše žrtvovanje, odrekanje, trud, garanje.
Tega nikoli ni od nas zahteval.
Lahko utihnemo in dneve gleda televizijo brez zvoka.
Njej ni dobro, njemu ni dobro.
Nista povezana zato, ker drug drugega dopolnjujeta, ampak zato, ker eden ali oba drug drugega rabita.
Zato tudi on lahko nerga in nadzoruje in se umika v votlino in prihaja nazaj in krog drame se obrača. Silita, eden ali oba, drug drugega spreminjata, popravljata, vzgajata, nergata, izsiljujeta in en z ljubeznijo preplavlja, drugi se v tem obdobju umika. Pritisk je prevelik.
Podobno dinamiko imamo lahko z otroki. Silne energije v nas na silijo v dejanja, ki otroka razdraži in se umika. V nas nastane panika in še bolj silimo vanj. “V njegovo dobro,” rečemo.
V bistvu pa gre za nas.
Vedno gre za nas, pa če si priznamo ali ne.
Nikoli nimamo samo ene možnosti. Z begom ali siljenjem sami miniramo drugo možnost. Nočemo je. Ker gledamo preozko, ker prevladuje strah se ne sprostimo in zato miniramo sami sebe.
Življenje nam ponuja toliko lepega, a mi ne vzamemo.
Oklepamo se, prisesamo se in lahko celo potonemo.
Kje je rešitev? V tem, da se iz glave spustimo vase.
Kaj je v meni?
Kaj me sili?
Kako naj to predelam?
Kako naj spustim?
Kaj se mi bo zgodilo?
Česa se bojim?
Zakaj mislim, da tega ne bi mogla prenesti?
Zakaj tako slabo mislim o sebi?
Zakaj se poveličujem?
Zakaj rabim dokaze ljubezni?
Zakaj mi nikoli ni dovolj? Zakaj se ne upam ukvarjati s seboj?
Zakaj se bojim sama sebe?
“Ti ne veš, pojma nimaš,” si mislijo, ko to predlagam. In silijo naprej.
Če do sedaj ni šlo, tudi v prihodnje ne bo šlo. Enak način da enak rezultat. Če hočete, da bo drugače, je treba nekaj spremeniti.
Spremenimo lahko samo sebe.
Spreminjamo to, da se vse manj bojimo.
Izboljšujemo samopodobo.
Počasi začutimo notranjo moč.
Otresemo se skrbi.
Predelujemo čustva, ki prihajajo na dan.
Presenečeni smo, kaj vse je v nas.
Mi smo pa mislili, da iskreno ljubimo.
Zato vam svetujem, ne rinite ali ne zapuščajte odnosa, dokler ne pridete sami s sabo na čisto.
In ne, ni vedno enostavno. Trčili boste na svojo temno plat, ki jo ima vsak. Razlika je le, ali se z njo pomirite ali od nje bežite. Ko boste sprejeli sebe, ko se boste pomirili s sabo, bodo vaši odnosi drugačni.
V odnosu bodite zato, ker želite biti in ne zato, ker morate biti. Imate možnost, imate pot, vprašanje je, če imate željo.
Biti v odnosu brez stisk je lepo in enostavno.
