Če svoje notranje doživljanje spremenimo v sliko, lahko vidimo, da imajo čustva najpogosteje neko obliko ali pa vsaj barvo. Z vizualizacijo ali domišljijo, kakorkoli imenujemo, ta čustva lahko odstranimo. Imamo nekaj “oprijemljivega” s čemer se lahko ukvarjamo. Lahko nekaj naredimo.
Zavedanje, da lahko nekaj naredimo, je prvi korak stran od občutja nemoči.
Ne glede na to, kako čudno se sliši, praksa pokaže, da čusto lahko spremenimo z obliko.
Začetek je običajno naporen, saj sprašujem “nelogične” stvari.
“Ali vidiš, kako predmet leti stran od tebe?”
“Ali si lahko predstavljaš, da to leti skozi vrata?”
Sprašujem nelogične stvari, ki se jim um upira. Tega ni vajen, a kmalu popusti.
V obliki predmetov odstranjujemo napetost v določenem delu telesa – bolečino, tesnobo, nemir … in recimo temu vso ostalo zmešnjavo, ki je niti ne znamo opisati. Na ta način odstranimo vse, kar oseba opiše med procesom (ujetost, noži v hrbtu, srcu, kot bi me nekdo zbadal, občutje, da ne more dihati …)
Jezo izrazimo v sebi v obliki osebe z vso močjo dokler ne popusti.
Krivdo, občutja manjvrednosti, zapostavljenost, ponižanje, zavrženost, zaskrbljenost, užaljenost, razvrednotenje, nemoč, krivico, grozo predelamo z notranjim otrokom.
Strah odstranimo s soočenjem v sebi. Fizično, z našo močjo ga odstranimo, kar nam da občutje, da obvladamo življenje.
Občutje nemoči zamenja občutek moči.
BEAM metoda je celostni pristop k notranji harmoniji, zato je treba nekaj znanja in vaje, da ga osvojite in da veste, kdaj kaj “uporabiti”. Ko ustvarimo temelje, začnemo nadgrajevati.
Nadgradnja je tudi soočenje z demoni v nas.
Demoni so močne čustvene energije, ki so se združile, zaradi neustreznega otroštva. Te predstave, zahteve so v nas od malega, navajeni smo jih, mislimo, da so normalni, da vsi ljudje tako čutijo. Od nekdaj smo jih navajeni “ubogati”, “tlačiti” in od njih bežati. A dokler jih ubogamo, tlačimo in pred njimi bežimo, jih niti točno ne poznamo, niti se z njimi ne zmoremo soočiti.
Kritik
Ozrite se vase, opazujte notranje procese, svoje odzive, misli, stavke.
- Ali ste zadovoljni s svojimi dosežki?
- Ali se po končanem delu dobro počutite?
- Ali si kdaj rečete, da ste nekaj dobro speljali, naredili?
- Ali ste ponosni nase?
- Ali se zavedate, da ste dovolj dobri?
- Ali veste, da niste odgovorni za reakcije drugih ljudi?
- Ali se pohvalite?
- Ali čutite, da sta za dober odnos odgovorna oba?
Če ste na več kot polovico odgovorov odgovorili z NE, je v vas Kritik, ki vas pogosto kritizira. Zaradi “njega” se počutite slabo, ne morete se oddahniti, telo se ne regenerira v zadostni meri in ste v kroničnem stresu.
Stresa ne čutite, ker se telo navadi na takšno stanje.
Če vas ljudje pohvalijo, Kritik skoči pokonci in aktivira dvom. Kritik in dvom zasedata vaš “prostorček” za pohvale, zato pohvale izpuhtijo. Energija pohvale ne ostane v vas, ker se nima kam zasidrati, nima kje biti.
“Ljudje samo tako pravijo. Kaj pa naj rečejo drugega?” je stavek, ki kroži v vas.
Ob najmanjši napaki vas Kritik vrže ob tla in brutalno z vami obračuna. Celo več, zahteva popolno popolnost, ki je ni, in zato ni nikoli zadovoljen. Ljudje se počutijo, kot bi jih nekdo pretepel, a morajo naprej. Od pretepenega človeka nihče ne zahteva, da dela naprej, ampak dobi čas in možnost, da pozdravi in zaceli rane.
Človek, ki s katerim Kritik surovo ravna, te možnosti nima.
Zato pravijo, da je psihična bolečina neprimerno hujša in dolgotrajnejša od fizične. Če čutite psihično bolečino, odpravite Kritika in vzemite si čas, da okrevate.
V nas je potreba po potrditvi.
Smo dovolj dobri, kljub temu, da se včasih zmotimo, naredimo narobe, nepravilno odreagiramo.
S tem zavedanjem lahko ostajamo v ravnotežju, tako ohranjamo notranji mir. Ne izčrpamo se po nepotrebnem. Telo ima dovolj energije, ki zagotavlja čustveno stabilnost, in zato lahko priznamo sebi, da smo zmotljivi in da to ni tragedija ali konec sveta. V počutju ne zanihamo močno navzdol, ampak ravno toliko, da zmoremo realno pogledati vase, da zmoremo biti naslednjič bolj pazljivi, bolj pozorni.
Preganjalec
“Ne potrudiš se dovolj.”
“Daj več od sebe.”
“Ostali so sposobnejši.”
“Spet si naredil premalo.”
To so stavki, ki prihajajo iz nezavednega. Preganjalec ne da miru.
Karkoli naredimo, ni dovolj.
V nas je nemir, zato smo dejansko manj učinkoviti. Dan želimo raztegniti na 100 ur, pa bo še premalo za vse, kar želimo narediti. Ja, mislimo, da želimo, a vzrok je v Preganjalcu.
Moramo narediti, ker se v nasprotnem primeru počutimo nesposobni, neučinkoviti, ne dovolj dobri, nevredni.
“Ne sedi na kavču, pojdi delat!” je stavek, ki ga prevedemo: “Joj, jaz sploh ne morem biti na miru, skoz moram nekaj delati.”
To povemo z zanosom, ponosom, občutjem vrednosti, da smo končno dovolj dobri, bolj pridni od ljudi, ki si vzamejo odmor, ki npr. likanje ali obiske prestavijo na dan, ko se jim bo dalo, ko ne bodo tako utrujeni …
S Preganjalcem v sebi preganjamo sami sebe popolnoma po nepotrebnem.
Nam se zdi, slabo bi se počutili, imeli bi slabo vest, če bi razrahljali pravila v življenju. Ta pravila smo postavili mi oz. jih je postavil Preganjalec v nas.
Ne zmoremo prestaviti ali prilagoditi športne aktivnosti, pa čeprav smo se še od včeraj nismo spočili. Gostimo ljudi, čeprav nam je dovolj. Preganjalec nam onemogoča, da bi vedeli, da nas bodo imeli ljudje radi tudi, če kdaj rečemo:
“Ne morem, utrujen sem, rabim malo časa zase.”
Vsak, ki ima pet minut časa, nas pocuka za rokav, nekaj od nas pričakuje ali zahteva.
“Naredi, ustrezi, ne bodi len, ignorantski, nesramen … Ne smeš jih razočarati. Kaj si bodo mislili?!” In smo na razpolago vsem za vse. Pridne punčke in ustrežljivi fantje.
Razpeti smo med domom in službo, družinskimi člani in prijatelji. Stalnica je slaba vest. Bojimo se, da ne bomo dovolj dobri, bojimo se razočarati ljudi, bojimo se jim zameriti, hočemo dobre odnose. Vse to ni odvisno samo od nas, a tako izgleda. Ljudje zlahka pritisnejo na nas in popustimo.
Vzbujajo slabo vest in zato naredimo vse, tudi za ceno lastnega zdravja ali zapostavljanja naših najbližjih.
Navajeni smo Preganjalca v sebi, zato se nam zdi logično, da ljudje z nami tako ravnajo.
Zastraševalec
Zastraševalec je demon, ki v nas prikazuje prihajajoče katastrofe. Ogroženo je vse, kar imamo radi, kar nam je drago, kar nam je pomembno, kar si želimo, kar cenimo, kar smo s trudom pridobili. Zastraševalec in strah delata z roko v roki. Drug drugega hranita. Zastraševalec dela scenarije, strah pritiska, da jih močneje zaznamo in da jih um lahko razvija naprej.
Tako imamo zaključen krog, ki se porablja našo vsakdanjo energijo.
Te čustvene energije se vsakodnevno združujejo in jih je vse več in več. Sčasoma v nezavednem stečejo intenzivni procesi, kako preprečiti napovedano. Iz vse mešanice preteklosti, izkušenj, prepričanj ustvari mehanizem, ki je neustrezen. Je pa edini, ki vsaj malo trenutno ublaži stisko. To so fobije in obsesivno – kompulzivne motnje (OKM).
Fobije so jasni strahovi.
Ko so močno izražene, oseba ni več kos vsakdanjim zahtevam in pričakovanjem. V skrajnem primeru pride do socialne izoliranosti in zaprtosti v stanovanju. Edino to je še dovolj varno. Ne zmore v trgovino, če manj v službo ali družbo. Logika pri tem ni v nobeno pomoč.
“Lej, tebi se to samo zdi. Pojdi in boš videla. Strah premagaš tako, da se z njim soočiš in to vseeno narediš.”
Ne, ne gre tako. Prvi del itak ne hasne, ker oseba ne popusti, drugi del naredi le še večjo poškodbo, ki se navadno pokaže čez nekaj časa.
Fobije se s scenariji predeluje postopoma v varnem okolju in na koncu se oseba mora počutiti bolje.
Traja lahko tudi več mesecev, ker so te čustvene energije v telesu že od otroštva. Spotoma je treba predelati nezaupanja vase, občutje nemoči, slabo samopodobo … in to traja. Nihanja so velika, ker oseba ne zmore odločitve, da to želi res predelati. Njen življenjski kompas je zmeden in rabi veliko potrpežljivosti in podpore okolice.
Ker pa je ravno okolica tista, ki jo je v to pripeljala, je zato v krogu iz katerega je težko izstopiti.
Zelo podobno je z OKM. Prisilne misli (obsesija) so Zastraševalec. Prisilna dejanja (kompulzija) hočejo to preprečiti. Logika in razum ne pomagata. Čustvenih energij je preveč, predolgo so v telesu, preveč so zasidrane, da bi jih oseba lahko odstranila. Tudi tu najbolj pomaga predelava s scenariji. Olajšanje in sprememba prideta zelo hitro. Težava pa je pri vztrajnosti in pri tem, da se ljudje ne zavedajo, da se vse skupaj zelo hitro vrne, če sproti ne čistijo in ne predelujejo čustev.
Notranji starš
Notranji starš je demon, ki je sestavljen iz spominov.
Zaznamo ga kot karajočega, kritičnega, nezadovoljnega, dvomljivega starša, kot se ga spomnimo iz otroštva.
Kot odrasli imamo lahko s starši zelo dober odnos, a notranji starš je še vedno čisto drugačen. Lahko je doživljanje notranjega starša močnejše, kot je v resnici bilo, ker se čustvene energije združujejo. Za razliko od ostalih demonov, se tu vedno počutimo kot otroci, kar nas še posebej jezi in dodatno ponižuje, ker ne razumemo, kako smo ob tem lahko tako nemočni.
Poniževalec
Kot že samo ime pove, je Poniževalec demon, ki nas ponižuje, oz. ponižujemo sami sebe. Manjvrednost ali celo ničvrednost sta čustvi, ki sta ves čas prisotni. Ljudje opisujejo Poniževalca kot nekoga, ki sika, kriči, ponižuje, biča.
Nikakor ne dovoli, da bi bilo karkoli v redu, še manj dovoli, da bi bili s čemerkoli zadovoljni.
Dosežki ljudi, ki imajo v sebi Poniževalca, so fenomenalni, česarkoli se lotijo, jim uspe. Ne odnehajo, garajo, premalo spijo, a nikoli niso dovolj dobri, dovolj uspešni, dovolj vredni. Hujši je od Kritika in Preganjalca.
Posmehljivec
Je podoben poniževalcu, le čutimo drugače in ga zato drugače opišemo kot Poniževalca.
Opis demonov je za orientacijo, za lažjo prepoznavo morebitnih demonov v sebi.
Glede na sporočila jih lahko imenujete po svoje. Lahko se izmenjujejo, lahko eden ali dva prevladata, oz. se pogosteje pojavljata. Če se poglobite vase, jih boste videli kot orise nekih gmot, lahko se vam jasneje prikažejo.
Anoreksija se največkrat pokaže kot čarovnica s kremplji, lahko vidite poveljnika, ki vam ukazuje, pošast, ki vam grozi, pri fibromialgiji največkrat vidijo ujede, ki kljuvajo in povzročajo bolečino.
To je odvisno od tega, kako močno natrenirana je vaša vizualizacija.
Ne glede na to kako jasno jih vidite, jih enako uspešno lahko ukrotite oz. odpravite. Edino notranji starš se vam bo vedno pojavil v podobi enega od staršev oz. v podobi osebe, ki vam je, lahko tudi nevede, povzročila notranje rane (stari starši, ostali sorodniki, učitelj …) Ne glede na (ne)sorodstveno razmerje, je to še vedno notranji starš, tako kot je notranji otrok lahko odrasla oseba.
Demone odstranite enako odločno kot strah.
Brez debate, brez cincanja, z odločnostjo, močjo in zgrda. Zlepa tu ne gre. Z demoni in s strahom se ne pogovarjate, ne prosite, še manj pa spoprijateljite. Kot pri strahu vas bodo tudi tu ovirala prepričanja o vaši moči in sposobnosti.
Lahko boste občutili nemoč, dodaten strah, gnus, jezo …
Lahko nastopi slabost, vrtoglavica, glavobol, hitrejše bitje srca, mravljinčenje. Ni nevarno, mine, ko odpravite demone.
Naše nezavedno je svet zase in še dolgo, če sploh kdaj, bomo razumeli, kaj se v nezavednem dogaja. Nekatere čustvene energije komaj čakaj, da gredo iz nas in s temi ni problem. Same letijo ven, le vrata jim moramo odpreti.
Čustvene energije, ki se združijo v demone, pa hočejo ostati v nas, zato dobijo podobo, zaradi katere so težje odstranljive.
Ena takih podob je podoba notranjega starša. Spomini čustvenih energij se preoblečejo v osebo, ki jo imamo v realnem življenju radi, jo spoštujemo in nimamo niti najmanjša želje jo poškodovati. Ta podoba nas ustavi. Ne zdi se nam primerno, ne zmoremo jo ustaviti, ne upamo, počutili bi se slabo, imeli bi slabo vest.
A je to le preobleka za zavajanje.
Naše telo je edini dom, ki ga imamo. Mi, samo mi odločamo, kaj bomo v njem imeli. Ko naš dom pospravimo, ko odstranimo vso šaro in vse nepridiprave, postane življenje lažje in prijetneje. Manj stresa je manj napora in zato več zdravja in boljše odnose.
