Notranji dialog

Če hočemo skuhati kosilo, se moramo lotiti kuhe. Če kuhati ne znamo, je težko.

Lahko si rečemo: “Ok, kuhanje je delo. Če zdaj nekaj delam, bo kosilo narejeno.”

In gremo pomiti kuhinjske omarice. Kosila še vedno ni. Pomijemo kopalnico, posesamo, pomijemo po tleh. Kosila še vedno ni. Likamo, pobrišemo prah, damo prat perilo … in še in še, a kosila še vedno ni.

“Delam in nič se ne spremeni. Ne uspeva mi. Nimam sreče. Odprem FB in kup slik kosil, jaz pa lačna in meni ne uspe. Uboga jaz. VSI imajo kosilo, samo jaz NIKOLI. Pa toliko delam.”

Prispodoba ni najboljša, vem pa, da razumete.

Nima smisla razčiščevati s starši. Če vam niso znali, mogli, bili pripravljeni določene stvari dati v svojih najboljših letih, vam tudi zdaj, ko so ostareli, tega ne bodo znali. Tudi oni se hočejo počutiti dobro in ne bodo priznali.

Odrasli ste in zdaj lahko sami sebi daste vse, kar vam manjka.

Res se da. Ne v glavi, z notranjim otrokom. Ampak smo spet pri nezavednem. Nezavedno hoče, da ga pustimo pri miru.

Skozi um sporoča: “To ne gre tako enostavno. Ti nimaš te sreče. Saj ti pravzaprav nič ne manjka. Poleg tega je to veliko dela. Daj, raje povej ostalim, naj se obnašajo drugače. Spremeni jih.”

Dnevno trčimo ob sprožilce in privrejo na dan vsi neprijetni občutki s temelji v otroštvu.

“Nekaj moram narediti,” si rečemo.

In um se oglasi: “Ne bodi neumna, čisto dobro ti gre. Poglej naokrog, drugim gre še slabše. Nimaš časa, škoda denarja, pa še online gre vse skupaj. Veš, da tebi veliko pomeni pristen osebni stik.”

Potolažite se za nekaj časa.

Ta nekaj časa ne traja dolgo.

Um se ponovno oglasi, zgodba se ponovi, tisoči stavki in misli v glavi, naporen šef in sodelavci, siten otrok in mož, ki ne vidi dela doma in ki mu je treba s prstom pokazati vsako stvar, kaj naj naredi. Ali pa tip, ki ga kar ni, ki je raje s prijatelji, pri katerem ste na petem mestu, ampak se pogovarjata, kdaj bosta imela otroka in družino.

“Zakaj se boš ukvarjala s seboj, če je z vsemi drugimi narobe?” se oglasi um.

“Ko bosta imela otroka, bo drugače. Zresnil se bo in bo najboljši oče.”

“Zdaj si že toliko vložila v odnos, pa ja ne boš pustila vse skupaj.”

“Ali misliš, da je kje kakšen boljši?” se oglasijo strahovi.

“Poleg tega več sploh nisi več vredna. Še dobro, da te ta sploh hoče,” reče Zaničevalec. “Daj malo se poglej. Primerjaj se malo, pa boš videla, kako druge več zmorejo.”

“Nesposobna in ne zmoreš sama. Predebela, prelena, nesposobna, nevredna …” se oglasi Kritik.

“Ali ti res misliš, da te ima kdorkoli rad? Ali dobiš kadarkoli kakšen dokaz? Nima te in slej ko prej bo šel, kot so šli vsi do sedaj. Tebi pa dela tika-taka,” ne utihne dvomljivec.

“Le kaj bi si mislili, če bi vedeli, da …” se oglasi Sram. “Skrij se, bodi tiho in bodi pridna. Tako zelo te je lahko sram, da si takšna, kot si.

“Pokaži, da si močna ženska. Ne daj se. Pojdi raje malo v šoping, s frendicami na hrib, zaženi se v šport, objavi selfi na FB in boš dobila lajke. To je dovolj.”

In tako teče življenje. In naenkrat ne vemo kako in zakaj, se znajdemo v kaosu slabo plačane službe, s partnerjem, s katerim se le še prepirava ali sploh ne govoriva, dvema otrokoma, s taščo ali mamo, ki še nikoli ni slišala, da se da jezik držati tudi za zobmi, in ne moremo več.

Vse nas boli, vse tišči, na trenutke se zdi, da se nam bo zmešalo.

Prišli smo skoraj na dno. Ko nimamo več kaj izgubiti, se resetiramo. V naši notranjosti se nekaj pretrese. Nič več ni tako, kot je bilo.

Postavimo novo lestvico vrednost, kup ljudi odpade, naenkrat imamo čas in denar, počasi gremo navzgor.

Ne čakajte tako dolgo, pretežko, predolgo in preboleče je. Malo, čisto malo dan za dnem spremenimo.

Ustavite um, scenarije, natolcevanje, skrbi.

Umirite notranjega otroka.

Dajte sebi to, kar hočete dobiti od drugih.

Tako enostavno je. V treh stavkih in vse to je mogoče.

En primer, ko se pravilno pripraviš na sestanek:

Neskončno pomemben element ste danes bili za ta sestanek, ki je minil brez kančka nespoštovanja z njegove strani, brez enega očitka ali povzdignjenega glasu, nasprotno, imela sem občutek, da me je prvič  vzel resno.

Zamujenega časa ne moremo nadomestiti, lahko pa živimo od zdaj naprej drugače.

Posvetite se sebi. 

Posvetite se sebi.

Posvetite se sebi.

“Kaj jaz čutim?”

“Kaj jaz mislim?”

“Ali mi to koristi?”

“Ali se po tem počutim bolje?”

In z nekaj BEAM vajami boste na konju prej, kot si lahko zamišljate v najboljših sanjah.

Imejte se radi.

Si čudež življenja in svet brez tebe ne bi bil popoln.

Hvala, ker delite 💖

Share on email
Email
Share on facebook
Facebook
Share on whatsapp
WhatsApp
Share on twitter
Twitter

Komentarji

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Druge objave

Vredna si

Draga vredna in pomembna,

slišana si.

Ali veš, da si čudovita?
Ali veš, da si dovolj dobra?
Ali veš, da je to dovolj?

Pojdiva drugače.

Če bi gledala film svojega življenja kot nepristranski opazovalec, bi rekla:
“To žensko občudujem. Vredna, pametna, sposobna, dovolj dobra, pomembna …”

To si TI. Rada bi, da vidiš sebe v pravi luči. Vredna si, zato ker si. Slišana si. Pomembna si. Si čudež življenja in svet brez tebe ne bi bil popoln.

Nesi to sporočilo dalje. Odnesi ga svoji prijateljici, sestri, znanki. Naj ve, da je tudi ona čudovita, da je čudež življenja.

Objem 🌻
Jana

Hvala, ker delite 💖

Share on email
Email
Share on facebook
Facebook
Share on whatsapp
WhatsApp
Share on twitter
Twitter

Zadnje objave

Čarobni odnos

FB skupina - nadgradnja knjige Čarobni odnos