Izgorelost je stanje, ko ne moremo več. Izčrpani smo telesno in duševno. Telo nas je opozarjalo, a smo znake spregledali.

“Stisni še malo,” odzvanja v nas.

“Dokaži se in nehaj jamrat.”

“Ne bodi v sramoto.”

“Ostali zmorejo bistveno več.”

“Bolj se potrudi.”

“Več naredi.”

“Vse zamočiš.”

“Kriv in nesposoben si.”

“Bodi prijazen, ustrežljiv, ne smeš se zmotiti, drugače bodo spoznali, kakšen si v resnici – nevreden in nesposoben.”

S takšnimi in podobnimi stavki in neverbalnimi sporočili smo odraščali. To je otrokov vsakdan. Zadovoljiti starše, biti priden, sposoben, nezmotljiv. Ustvarjeno prepričanje, da sta perfekcionizem in deloholizem rešitev, izčrpata telo in duha.

Priden otrok odraste v pridno odraslo osebo. V otroštvu se je trudila za pozornost, pohvalo in ljubezen staršev, v odrasli dobi se trudi zadovoljiti nadrejene, sodelavce, prijatelje in tudi partnerja in svoje otroke.

Sila je močna, tako močna, da ni počitka in ni oddiha. 

Rabi pohvalo in priznanje. Šele tako se za kratek čas približno umiri. A nevarnost je ves čas prisotna, ob pohvali je z mislimi že v prihodnosti.

“Dvomim, da mi bo naslednjič uspelo, moram se potruditi, ne smem jih razočarati.”

Z leti ti stavki postanejo demoni – kritik, preganjalec, zastraševalec, notranji starš … Tej močni čustveni energiji preprosto ni kos.

Niti pomisliti ne more, da bi naredila manj kot perfektno, da bi “zapravljala” čas, da bi delala manj kot 14 ur na dan v službi in doma.

“Groza me je, da bi kdo prišel na obisk v razmetano stanovanje.”

“Nemogoče, da bi v službi ne bi zmogla manj kot sodelavka.”

“Čas moram kvalitetno izkoristiti s katerokoli dejavnostjo.”

“Pomemben je šport in dosežek. Moram izboljšati rezultat.”

In gre naprej, še hitreje, še močneje, s stisnjenimi zobmi in zadnjimi atomi moči.

Neuspeh doživi kot katastrofo svetovnih razsežnosti. Kot da ves svet ve, da je izguba, sram jo je do bolečine, življenje je eno samo trpljenje, borba, bitka, dokazovanje, muka.

Procese v telesu lahko primerjamo z državo v vojni. Vse je mobilizirano, napeto, brez varnosti in v nenehni nevarnosti. Tako je verjetno že od otroštva dalje, celo šolsko dobo.

“Mi smo bili odlični,” pravijo ponosni starši. »Le glej, da bo tudi naslednje šolsko leto tako!«

Ves čas so v stresu. Stres je vojno stanje za telo. Demoni so vedno močnejši, “prostorčki” ljubezni, vrednosti, varnosti, notranje moči so izpraznjeni ali jih celo ni. Telesna izčrpanost zniža storilnost, demoni so zato razjarjeni in neusmiljeno pritiskajo.

“Kako si nesposoben!” tulijo noč in dan.

Oseba se še bolj trudi, ujeta v strahu, stiski, slabo spi, ne more se spočiti, sprožilcev je vse več, postane tesnobna, iz tedna v teden je težje, huje. Tesnoba, panični napadi, ki vse skupaj le še poslabšajo.

Čustvena izčrpanost vodi v večjo občutljivost, še večjo izgubo energije v umik v depresijo in/ali v boj z izbruhi jeze, bolezen – boli tu in tam in brez ukrepanja lahko pride do telesnega in duševnega zloma.

Otopela obleži.

Ljudje mislijo, da je dovolj, če se konec tedna naspijo. Pride obdobje, ko smo zaradi različnih življenjski situacij “prisiljeni” delati več, ko nas skrbi prihodnost, ko smo “živalsko” utrujeni. Slej ko prej to mine, imamo časovni rok, vemo koliko časa moramo še stisniti. Temu se reče delovna utrujenost. Dlje ko traja takšna obremenitev, več časa rabimo, da se spočijemo.

Ampak počivamo brez slabe vesti, vemo, da je tako prav, da to rabimo, da si lahko privoščimo in se slej ko prej spočijemo. 

Vzrok za izgorelost pa ni zunanji, ampak notranji. Oseba obremenjuje samo sebe, obremenjujejo jo notranji procesi, demoni, strahovi, občutje krivde, sramu, strah pred neustreznostjo, pred tem, da ni dovolj dobra, sposobna, potreba po pohvali, priznanju. Počitek spremlja slaba vest, občutje krivde, neustreznosti, nesposobnosti, včasih je že sama misel na počitek grožnja sramote, pred katero zbežijo v delo.

Zato ne pomaga spanje konec tedna. Notranji procesi so premočni in se ne končajo.

Zdravila notranje procese ublažijo, ne odpravijo pa vzroka. Vzrok je v notranjih procesih, ki jih lahko obvladamo. Občutij ne spremenimo z razumom, spremimo jih z notranjim otrokom. 

Tu pridemo do odločitve.

Ali se bomo podali na pot iskanja, odkrivanja in spreminjanja sebe ali bomo pustili kot je in čakali, da mine ali bomo iskali vzroke zunaj sebe in čakali na rešitelja.

Postanite gospodar svojega telesa.

Nimamo vpliva na to, kaj bomo čutili, odločamo pa, kaj bomo naredili.

Skrbimo za svoje telo in za to, kaj se dogaja v nas.

Splača se in vredno je.

Si čudež življenja in svet brez tebe ne bi bil popoln.

Hvala, ker delite 💖

Share on email
Email
Share on facebook
Facebook
Share on whatsapp
WhatsApp
Share on twitter
Twitter

Komentarji

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Druge objave

Vredna si

Draga vredna in pomembna,

slišana si.

Ali veš, da si čudovita?
Ali veš, da si dovolj dobra?
Ali veš, da je to dovolj?

Pojdiva drugače.

Če bi gledala film svojega življenja kot nepristranski opazovalec, bi rekla:
“To žensko občudujem. Vredna, pametna, sposobna, dovolj dobra, pomembna …”

To si TI. Rada bi, da vidiš sebe v pravi luči. Vredna si, zato ker si. Slišana si. Pomembna si. Si čudež življenja in svet brez tebe ne bi bil popoln.

Nesi to sporočilo dalje. Odnesi ga svoji prijateljici, sestri, znanki. Naj ve, da je tudi ona čudovita, da je čudež življenja.

Objem 🌻
Jana

Hvala, ker delite 💖

Share on email
Email
Share on facebook
Facebook
Share on whatsapp
WhatsApp
Share on twitter
Twitter

Zadnje objave

Čarobni odnos

FB skupina - nadgradnja knjige Čarobni odnos