Med nami živijo divje ženske. Srečujemo jo v službi, na ulici, najdemo jo med prijateljicami. Je lepa, urejena, sposobna, prijazna, simpatična, duhovita. Fascinira s svojo energijo, odločnostjo, jasno postavljenimi cilji, sposobnostjo zamenjati gumo na avtu, skuhati kosilo s tremi hodi, preteči maraton in vsak večer brez izjeme skopati otroke in prebrati pravljico. Naj bo samska ali vezana, na vodilnem položaju ali uslužbenka, z otroki ali brez, deluje srečno, zadovoljno in živi zavidanja vredno življenje.
V svetu dvojnosti obstaja tudi druga stran.
V njej lahko zaznamo tudi jezo, zna biti cinična, zajedljiva, užaljena in nepopustljiva. Takrat se je ljudje bojijo. Bojijo se je predvsem moški. Moški težko razume žensko, ker je ženska skoraj vedno korak pred njim. Zazrta je v prihodnost, moški pa ostaja v sedanjosti. Njena prepričanja so njeno gonilo, zato nehote povozi moške okoli sebe. Kastrira jih. Pravi, da težko najde moškega, ki bi ji bil kos. Strah preprečuje, da bi zaupala. V zakonu nastopi razočaranje. Zdi se ji, da ostaja sama, da je vse na njej, da nima podpore, da ima v možu le dodatnega otroka.
Bolj ko se bori, bolj izgublja.
Še tako močan človek včasih potrebuje oddih, da se spočije in si nabere dodatnih moči. Ta ženska tega časa skoraj nima. Ko je sama, zaprta med štirimi stenami, si dovoli za trenutek izpreči in takrat zajoče. Tisti trenutek si dovoli šibkost, dovoli si odvreči najnujnejše. Potem si obriše solze, nariše smehljaj na obraz in gre ponovno v boj. Njeno življenje je pravzaprav boj. Občutek ima, da si mora za vse izboriti ali da bo povožena takoj, ko ne bo naredila vsega najboljše. Zaplete se v krog boja in neuspeha. Ko ta boj opazujemo, ugotovimo, da za vse, kar ji uspe, porabi nesorazmerno veliko moči glede na doseženo.
Uporablja napačno moč.
Na voljo ima dve vrsti moči. Moč kot voda in moč kot skala. Moč vode je namenjena trenutni rešitvi problema, kjer je treba hitro in odločno ukrepati. Kot stoletne hudourniške poplave, ki odnesejo in v nekaj urah spremenijo pokrajino. Rušilne in čistilne so, saj naredijo prostor za novo; nove rastline in nove stavbe.
Moč skale je drugačna, manj opazna, a stabilnejša in uravnotežena.
Gradove so gradili na skali, stavbe zgrajene na skali so stabilnejše, na skali smo varni. Ko osebo vodi notranja stiska, uporablja moč vode, ker skali ne zaupa. Moč vode je vidna, a naj bi jo uporabljali le tako pogosto, kot so pogoste stoletne poplave, torej vsakih sto let. Če jo uporabljamo pogosteje, če postane to edina moč, začne spodjedati moč skale. Voda spodje še tako močno skalo. To je ta samodestruktivnost, kjer sami sebi škodimo bolj, kot nam lahko kdorkoli škodi. Borimo se in rušimo, namesto da bi gradili, grabimo, namesto da bi spustili in zaradi tega izgubljamo. Vsako dejanje ima svojo posledico, vsaka misel ima svojo posledico, moč ima svojo posledico, strah ima svojo posledico. Več moči vode, več je zrušeno, uničeno.
Bolj grabimo, bolj se borimo, več izgubljamo.
Komu verjamemo? Če verjamemo demonom drame – nezaupanju, strahovom, nevrednosti, se bomo obrnili stran in ne bomo videli, slišali in nikoli vedeli, kako neskončno veliko nam ponuja življenje. Prevlada drama z vlogami žrtve, preganjalca in rešitelja, ki so namenjeni samo sebi. Vloge so namenjene ohranjanju drame.
Če želimo nekaj dobiti, zaupajmo.
Če želimo nekaj imeti, ne grabimo. Če želimo varno in prijetno življenje, mu sledimo. Vesolje, življenje, usoda, imenujte kakorkoli želite, nam daje. Veliko, vsak dan.
