Domišljija in predstava

Domišljija je notranja predstava. Knjige, skladbe, slike so najprej “narejene” v domišljiji in potem napisane ali naslikane.

Načrti in želje so najprej zamišljeni v domišljiji in šele potem jih realiziramo in izpolnimo.

Domneve se kreirajo v domišljiji.

Notranje predstave so domišljija.

Načrtovanje romantike, vsega lepega in tudi vseh možnih grozot, je domišljija.

Domišljija deluje na naše počutje in domišljija je močno povezana z našim nezavednim, v katerem je vrsta takšnih in drugačnih prepričanj, izkušenj, vzorcev, pravil in uporabnih vedenj in manj uporabne šare in nujno potrebnih informacij za preživetje.

Ne podcenjujmo nezavednega, ne podcenjujmo domišljije, raje jo začnimo uporabljati v naše dobro in v dobro ljudi, ki jih imamo radi, ki so nam pomembni, za katere bi naredili vse, brez katerih si ne predstavljamo življenja. Ja, tudi to je sporočilo domišljije.

Domišljija slika lepo življenje.

Pride princ, poroči princeso in srečno živita do konca svojih dni. Tam, kje se pravljica konča, se življenje v dvoje šele dobro začne.

Z domišljijo sanjarimo in z domišljijo slikamo nevarnosti, to se bo zgodilo, tisto se bo zgodilo …

Domišljija ustvarja iluzijo, češ vemo, kaj druga oseba misli, kaj naklepa, kako nam želi škoditi, kako grozna je, kako nalašč nagaja, kako nas globoko v sebi nekako ljubi … nadaljujte po želji …

Domišljija je brezmejna in zaradi domišljije se zgodi veliko lepega in veliko hudega. A to je odvisno od nas.

Mi smo tisti, ki imamo domišljijo lahko pod nadzorom.

Sanjarjenje je odklop, pobeg iz realnega življenja in ustvarjanje iluzij. Namesto, da bi vklopili razum, poiskali notranjo moč, naredili in delali tudi stvari, ki so težke in neprijetne, pobegnemo v domišljijo. Sanjarimo in naše življenje teče kakor teče.

Bolj kot smo odklopljeni, bolj teče v napačno smer.

Ne more biti drugače, ker nismo aktivni. Spustili in prepustili smo. Zatečemo se v domišljijo, sanjarimo, kako bo vse v redu in s pomočjo domišljije se počutimo bolje. Domišljija ustvarja naša čustva in občutja. Čustva in občutja niso vedno prava in realna. Tu spet nastopi naša aktivnost.

Mi smo tisti, mi sproti preverjamo, ali je realno ali ne.

Da to lahko naredimo, rabimo občutje notranje moči, varnosti, sposobnost umirjanja, ko so čustva preburna, in z razumom – z razumom in ne z umom, presodimo, si “ogledamo”, preverimo situacijo, problem, težavo.

Ko je lepo, je lepo, takrat ni kaj preverjati.

Preverjamo, ko ni lepo, ko so težave, ko ni prijetno.

Sanjarjenje je odklop in sanjarite pred spanjem. Tistih nekaj minut preden zaspite sanjarite, kolikor vam srce poželi. Brez meja, brez omejitev. Spustite domišljijo iz verige. Sanjarite, ker se bo celo vaše telo sprostilo in um se bo umiril.

Se nadaljuje …

26.6.2020 Domišljija 3
… nadaljevanje
Nadaljevanke, filmi, knjige, stripi … so domišljija nekoga drugega.

Potopimo se v zgodbo, vsebimo.

Čutimo, občutimo, podoživljamo neresnično.

Ta odklop je namenjen sprostitvi, da lažje zmoremo realno življenje. Včasih dobro razpoloženi gledamo film, ki nas spravi v slabo voljo. Lahko čutimo stisko, žalost, jezo …

Trilerji in grozljivke sprožijo stresne obrambne mehanizme.

Preverite, kako vsebine vplivajo na vas, in če vas pahnejo v stisko, glejte kaj drugega. Ne obremenjujte se po nepotrebnem. Naj vas ne obremenjujejo zgodbe nekoga drugega, zgodbe, ki se niso zgodile, so pa vseeno lahko približek realnemu življenju.

Ali vam to koristi?

Ali karkoli prispeva vašemu kvalitetnejšemu življenju?

Ali ste zato mirnejši, tolerantnejši?

Ali zato bolj razumete otroke in partnerja?

Ali zato bolj zaupate življenju?

Ali je zgodba spodbuda, vam da moč, zagon?

Če je odgovor DA, odlično, če je odgovor NE, se vprašajte, zakaj maltretirate sami sebe?

Od kod ta mazohizem?

Zakaj se hočete, morate slabo počutiti?

Zakaj si ne dovolite biti mirnejši, lahkotnejši, uravnovešeni?

Zakaj rabite dramo?

Zakaj se bojite miru?

Vsak avto ima svojega mehanika in ne katerega koli, ampak najboljšega.

Kolo na servis peljemo k nekomu, ki se na kolesa res razume.

Kako nepogrešljivi so frizerji, maserji, kozmetičarke smo spoznali med karanteno.

Imamo svojega osebnega trenerja za oblikovanje telesa, tek, plavanje, kolesarjenje, smučanje, tenis in še in še.

Ali imamo svetovalca, trenerja za osebnostno rast, za prepoznavo napačnih in škodljivih vzorcev in prepričanj? Za celjenje preteklih ran? Za odpravo notranje bolečine? Za krepitev samopodobe?

Ne, večinoma ne, ker to rabijo samo tisti, s katerimi je nekaj narobe.

“Jaz nisem zmešan. Je že dobro. Jaz to znam sam.”

Urejena frizura, umetni nohti, masaža dajo zadovoljstvo, dokler ne zrastejo, prerastejo in dokler stres spet ne zakrči telesa.

Mir v duši, mir v srcu, harmonija telesa in duševnosti zelo močno vpliva na naše življenje.

A tu domišljija odpove.

Ne znamo si pričarati, prikazati, pokazati, videti, zaznati, kako se življenje, odnosi, počutje spremeni, ko imamo pod nadzorom svoja čustva.

Ko odstranimo preganjalce.

Ko potolažimo srce.

Ko se znebimo tesnobe.

Ko postavimo ustrezna pričakovanja.

Ko se nehamo bati.

Ko nismo več dežurni krivec.

Ko imamo na voljo izbiro.

Ko nismo več žrtev, napadalec ali rešitelj.

Ko nismo več ujetniki preteklosti.

Ko izboljšamo samopodobo.

Ko dobimo občutje varnosti in vrednosti.

Ko …

Stigma, da je s tabo nekaj narobe, če skrbiš za svoje psihično zdravje in počutje je še vedno velika.

Osebno dobim veliko pisem zahval, opisov, kako se je vse spremenilo, ko je oseba poskrbela za svoja notranja dogajanja, kako so odnosi prijetnejši, kako se družinski člani povezujejo, kako je v službi mirneje, lažje in še in še.

Lahko se vprašamo, kaj čakamo.

Zakaj verjamemo, da lahko izgubimo 30 kilogramov na mesec, ne verjamemo pa, da si življenje lahko izboljšamo s poznavanjem notranjih vsebin, ki vplivajo na razumevanje in posledično vedenje?

Zakaj se vdamo in rečemo: “Tako pač je.”

Zakaj ne verjamemo vase?

Zakaj se bojimo odgovornosti, ki jo to prinaša sabo?

Zakaj se bojimo počutiti dobro?

Zakaj želimo, da drugi poskrbijo za nas, mi sami pa ne?

Zakaj?

Razočaranje je posledica neuresničene predstave – domišljije.

“Ni tako, kot sem hotel, kot sem si zamislil.”

Življenje na vasi ni takšno kot v filmu. Ni glasbe, ni rožnatega kolesa s košaro, z rožami obrasle hišice, ni idile.

Življenje v mestu ni sprehajanje po ulicah v čudovitih oblekah z visoko peto in brezhibno pričesko.

Božič doma ni tako romantičen kot v filmu.

Vsak zmenek ni tako romantičen in brezhiben, fant ali dekle ni tako popoln/a.

Realnost je drugačna, realnost je celota in ne kader filma.

A naša domišljija, predstava v nas to hoče, pričakuje, želi.

In to razočaranje kroji naše življenje.

Zakaj ni tako?

Zakaj ni popolno?

Zakaj ni brezhibno?

Zakaj je zjutraj ves skuštran in krmežljav?

Zakaj se zjutraj ne zbudim kot lepotica, ampak zaležana in skuštrana?

Zakaj nima izklesanega telesa in zakaj imam celulit?

Ja, s takšnimi stvarmi se obremenjujemo. Redko zavedno, pogosteje nezavedno.

Nezadovoljstvo. Razočaranje. Slaba volja. Nerazpoloženje. Očitanje ali umik.

Ne podcenjujmo nezavednega.

Razočaranje prinese slabo voljo in vprašanja.

“Zakaj sem sploh z njim/njo?”

Ne vemo, največkrat ne vemo, da je vzrok v domišljiji, v predstavi brezhibnosti, popolnosti s katero smo vsak dan obdani. Pojma nimamo, da imamo notranje okvirje, zemljevid življenja, pravila, predstave, iluzije, ki niso združljivi z realnim življenjem. Pojma nimamo, da naša notranja hotenja hočejo varnost, vrednost, pripadnost, biti slišan, opažen, pomemben, ljubljen …

Razočarani smo nad tem, pa nad onim, pa nad tretjim. Naredimo črtico vsakokrat, ko smo razočarani in zvečer jih preštejmo.

Razočaranje je posledica pričakovanja.

Ne da bi vedeli, pričakujemo od sebe, od drugih, od življenja.

“Ali to pomeni, da ne smem nič več pričakovati?”

Ne, nikakor ne. Pričakovanje je del vsakodnevnega življenja. Vprašanje pa je, koliko se lastnih pričakovanj zavedamo. In to je tisto, ki odloča, kako bomo reagirali.

Tudi pričakovanja morajo biti uravnovešena, biti morajo realna in smiselna.

Lahko smo razočarani, ker ne dobimo parkirnega prostor pred vrati trgovine.

Morda, ker  prodajalca čakamo predolgo.

Ker se nekdo ne odzove na klic.

Ker ne dobimo dovolj pozornosti.

Ker zamuja.

Ker se ne zahvali.

Ker imamo občutek, da nas ne spoštuje.

Ker je premalo hvaležen.

Ker je raje z drugimi osebami.

Ker nas nima rad.

Ker v službi ne napredujemo.

Ker …

Še cel kup malenkosti lahko naštejem.

In zdaj se lahko vprašamo, kako poštena sem s sabo.

Koliko sem si pripravljena priznati in koliko zanikati?

Koliko?

Zakaj se branim?

Zakaj pojasnjujem?

Zakaj?

A je to vredno, da smo razočarani?

Tudi na razočaranja se navadimo. Morda ga razumsko niti ne zaznamo več, a se pozna na razpoloženju.

“Otrok me je razočaral.”

Zrelo, odraslo osebo razočara otrok? Ali smo morda zamenjali vlogi?

BEAM metoda temelji na domišljiji.

Z domišljijo odstranimo, kar nam dela težave in dodamo, kar nam manjka, česar nismo dobili kot otroci.

Tu nastopi dvom, ker domišljije na ta način še nismo uporabili. Celo več, prepričani smo, da ne deluje, da ni rezultatov.

Ne more biti tako enostavno.

Zakon privlačnosti so ljudje hitro zagrabili in začeli uporabljati.

“Predstavljaj si in boš dobil.”

“Naredi tablo želja, da si boš lažje predstavljal.”

Zakon privlačnosti deluje ves čas. To ni “nekaj”, kar vklopiš in izklopiš. In seveda ga lahko ciljano uporabljamo. A deluje, če ni notranjega konflikta.

V nezavednem so prepričanja, predstave, ki preprečujejo, da se uresniči, kar si želimo.

Včasih je to dobro, včasih slabo, a redko se tega zavedamo.

če želite uresničiti tabelo želja, se osredotočite na svoja prepričanja in jih predelajte z notranjim otrokom. Ne vem, kaj boste našli, je pa nekaj najpogostejših občutij in prepričanj, ki se ob tem pojavijo:

  • da tega nismo vredni,
  • da nimamo sreče,
  • da s e bo nekaj hudega zgodilo, če se bo o uresničilo,
  • da bomo potem ujeti,
  • da denar pokvari ljudi,
  • da bomo kot ljudje, ki jih preziramo ali so jih prezirali naši starši …

Kreiramo s čustvi in domišljijo in ne z glavo. In kreiramo ves čas. Kreacija se dogaja v nezavednem. In nezavedno nam preko misli in občutij sporoča, kaj se globoko v nas dogaja. In v to dogajanje lahko posežemo z notranjim otrokom in začnemo spreminjati, kar ni ustrezno.

Zato učim, spodbujam, razlagam, pojasnjujem, prosim, prepričujem, sitnarim, sem groba in nežna – bodite aktivni, potopite se vase, spoznajte se, spoznajte nezavedno, svoj temni del.

Spoznajte kako čudovita oseba ste.

Spoznajte in začutite svojo moč, svojo vrednost.

Uporabljajte čudovite načine, ki nam jih je dala narava.

Razum, domišljija, čustva, občutja naj služijo vam in ne vi njim. Tako kot vi upravljate avto, tako upravljate z naštetim.

Par ur šole vožnje in znate voziti. Rabimo izpit za avto, potrdilo, da znamo dovolj, da na cesti ne bomo ogrožali sebe in drugih.

In rabimo par ur, da spoznamo sebe, svojo notranjost, procese, da jih ukrotimo in spravimo pod kontrolo, ker smo brez tega lahko nevarni sebi in drugim.

Če ne obvladamo čustev, čustva obvladajo nas.

Nimamo živcev za otroke, prepiramo se s partnerjem, spravljamo se na sodelavce in ostale ljudi in obratno, vsi ti se lahko spravljajo na nas in eni in drugi so, smo, si v stiski.

Imejte se radi.

Pomislite, kaj vam koristi in kaj ne.

Premislite, kaj in koliko ste pripravljeni storiti zase.

Domišljija naj ne bo beg. 

Domišljija naj bo orodje za samoaktualizacijo. To je sedma stopnja v hierarhiji potreb po Maslowu. Potreba po uresničitvi potencialov – človek naj bi postal to, kar lahko postane.

Ta biser je v vsakem človeku, samo pokrit je z neskončno šaro nepotrebnih prepričanj, zamer, jeze, zavidanja, manjvrednosti, nemoči, strahov, hotenj, grabljenja, preigravanja vlog, borbe, jeze, obupa, sanjarij in škodljivih in nepotrebnih prepričanj.

Biser je v vas, očistite pot do njega.

Si čudež življenja in svet brez tebe ne bi bil popoln.

Hvala, ker delite 💖

Email
Facebook
WhatsApp
Twitter

Komentarji

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Druge objave

Vredna si

Draga vredna in pomembna,

slišana si.

Ali veš, da si čudovita?
Ali veš, da si dovolj dobra?
Ali veš, da je to dovolj?

Pojdiva drugače.

Če bi gledala film svojega življenja kot nepristranski opazovalec, bi rekla:
“To žensko občudujem. Vredna, pametna, sposobna, dovolj dobra, pomembna …”

To si TI. Rada bi, da vidiš sebe v pravi luči. Vredna si, zato ker si. Slišana si. Pomembna si. Si čudež življenja in svet brez tebe ne bi bil popoln.

Nesi to sporočilo dalje. Odnesi ga svoji prijateljici, sestri, znanki. Naj ve, da je tudi ona čudovita, da je čudež življenja.

Objem 🌻
Jana

Hvala, ker delite 💖

Email
Facebook
WhatsApp
Twitter

Zadnje objave

Čarobni odnos

FB skupina - nadgradnja knjige Čarobni odnos