Ali je dvom dobro ali slabo čustvo?
Ali dvom škoduje ali koristi?
Kakšno je vaše mnenje?
Kakšno je vaše prepričanje o dvomu?
Ali vam je dvom kdaj koristil ali škodil?
Čustva so pokazatelj, so kompas, kaj se v našem življenju dogaja, kako ga doživljamo, dajejo nam potrebno energijo ali pa nam jo jemljejo. Čustva nam pomagajo, da imamo več življenjske energije, da se pravilneje odločamo, da vedno znova spoznavamo sebe in nas vodijo do notranjega miru. In pri tem nam lahko pomaga dvom.
Ne dvomite o tem, da ste čudež življenja in da ste edinstveni.
Pri vsem ostalem pa nam ravno dvom pomaga, da živimo bolj uravnovešeno, da je naše življenje v harmoniji in zato manj stresno. Upam si trditi, da premalo dvomimo in smo prevečkrat preveč prepričani.
Tako kot ostala čustva, je tudi dvom treba imeti pod kontrolo. Mi nadziramo dvom in ne dvom nas.
Za to potrebujemo notranjo trdnost, zdravo jedro, notranjo moč in občutje lastne vrednosti. Brez tega dvom obvladuje nas in nam prej škodi kot koristi. Zamaje nas pripomba, vprašanje, drugačno mnenje. Ne upamo se odločiti. Cincamo, premišljujemo, se že skoraj odločimo in spet premišljujemo in dvomimo. V kaj? V odločitev? Vsekakor. Ampak zakaj?
Ker nimamo občutja moči, strah nas je krivde, obsojanja, neustreznosti, nestrinjanja, neuspeha … Strah nas je posledice.
In vsa ta nezavedna čustva prevzamejo oblast nam nami in se odločimo na podlagi teh čustev in ne na podlagi dejstev. Obrambni mehanizmi in prepričanja podprejo prej našteta čustva in večkrat se zgodi točno to, kar si najmanj želimo in česar smo se najbolj bali. Odločimo se napačno.
Ko nas preplavijo in ugrabijo čustvene energije jeze in užaljenosti, ko se po glavi podijo misli in natolcujejo, ko se zataknemo za misel, stavek, dogodek, ko krepko skrenemo s poti in gre vse precej navzdol, takrat je smotrno podvomiti v naša čustva, misli, prepričanja in dejanja.
Ali je res tako, kot mislim, si predstavljam, sem prepričan ali so celo domišljam, da vem? Opisano stanje je daleč od ravnotežja, harmonije, ravnovesja.
Bolj kot smo oddaljeni od notranjega miru, bolj napačno si vse predstavljamo, razumemo in razlagamo. Smo v stresu in če izberemo boj, gremo v takojšnjo akcijo – delujemo v afektu. Očitamo, natolcujemo, se prepiramo, maščujemo, se jezimo, ignoriramo, obrekujemo, zaključujemo, jočemo in se smilimo sami sebi …
Smo na enem bregu, ostali so na drugem. Na našem bregu je poleg nas še krivica.
“Delam več kot drugi, pa nihče ne vidi, ni hvaležen, ne razume, ne pomaga.«
Z nami je prizadetost. “Kako so lahko takšni? Kako so lahko tako brezobzirni, da niti malo ne pomislijo name? Kako so lahko tako izkoriščevalski?”
Družbo dela režiser: “Vedeti moraš, da se ti ves svet posmehuje in se iz tebe norčuje. Vedo, da si neumen. To so načrtovali, se dogovorili. Ves čas so ti lagali. Zdaj vidiš, da so hinavski, da te nihče nima rad, nihče te ne ceni. In to sploh še ni konec. Zdaj se bo šele začelo. Zdaj bodo … in komaj čakajo … se dogovarjajo … in obrekujejo …”
Pomagajo mu prepričanja: “Veš, da nikomur ne smeš zaupati. Predobrega človeka vsi izkoristijo. Če preveč popuščaš, te povozijo. Bolj ko si brezobziren, bolj te cenijo. Nikoli ne smeš pokazati pravih čustev.”
Pridruži se ubogi jaz: “Zakaj se meni to dogaja? Zakaj nimam sreče? Zakaj drugi dobijo vse, pa niti migniti jim ni treba, jaz ne dobim ničesar? Zakaj si moram vsako stvar izboriti?”
V ospredje se lahko zrine manjvrednost: “Pa kaj si sploh pričakoval? Poglej se! V ničemer nisi dober, ne znaš kot drugi, ne izgledaš dobro, neumen si in točno to si zaslužiš. Zakaj bi te kdorkoli upošteval, saj narediš kup napak in nobene stvari ne narediš dobro.”
Morda jezi uspe premagati manjvrednost: “Ne dovoli tega! Povej jim, kar jim gre! Povej jim, kakšni so! Ti si odkrit in iskren in zato lahko vsakemu vse poveš! Naredi že nekaj in ne dovoli, da te imajo drugi za neumneža, butca, budalo … in se ti še bolj smejijo!”
Skratka, na bregu je ena sama zmeda.
Vsi govorijo drug čez drugega, kričijo, ukazujejo, silijo, tlačijo, pride še ego, ki nas povzdigne, dokler nam ne poči film, ko ne moremo več potrpeti, ko imamo vsega dovolj, ko ne zmoremo več. In v tem stanju nekaj rečemo in/ali naredimo. In to ni dobro, ker smo rekli in/ali naredili v afektu.
Zato podvomite.
Podvomite, preden rečete ali naredite. To, kar čutite, je res. A podvomite v to, da je vaša razlaga pravilna. Da je res tako, kot mislite.
