V dobri veri 2

Samopodoba

Občutje vrednosti je naša samopodoba. Samopodoba ni samozavest. Samozavest je lahko nabildano prepričanje v glavi, naša samopodoba pa je kljub temu lahko slaba.

Oseba z močno samozavestjo in slabšo samopodobo pričakuje pohvale in zahvale.

Pričakuje, želi in hoče, da drugi ugodijo njenim željam, da opazijo koliko naredi, kaj naredi in izkažejo hvaležnost in spoštovanje. Samozavestna je, za samopodobo pa rabi velik odziv odobravanja okolice, hoče biti v centru pozornosti. rabi potrditev od zunaj, potrditev, da je vredna.

Ker to redko dobi v potrebni dozi, se čuti izigrano, nevredno, neupoštevano in nespoštovano.

Boli jo in zato udari nazaj. Dovolj samozavestna je, da se upa prepirati, prepričana je, da ima pravico zahtevati, postavljati pogoje, ali se celo maščevati. Tudi tu je drama, ko oseba postane preganjalec, ker noče biti dolgo žrtev.

Oseba s slabšo samopodobo in slabšo samozavestjo, je polna krivde.

Občutje krivde je tako močno, da lahko ustvari prepričanje, da ni vredna, da živi, kaj šele, da kaj zahteva zase ali postavi meje. Njen edini cilj je vsaj preživeti. Spremlja jo občutje neuspeha, nevrednosti, živi v strahu, kaj vse bo storila narobe, ves čas dvomi vase. Uspešna je, ker se trudi, žene, a pohvale in priznanja je ne dosežejo. Z doseženim ni zadovoljna, ker je prepričana, da bi morala narediti bolje in hitreje.

Pogosto pride do izgorelosti, tesnobe in depresije, ker je pritisk “biti dovolj dober” zanjo nedosegljiv.

Drama se odvija v njej sami z vsemi slabimi občutji nezadostnosti, neustreznosti, samoobtoževanja, razočaranja in nezadovoljstva na sabo.

“Prostorčka” lastne vrednosti v otroštvu ni ustvarila, ker se starši niso ukvarjali  njo, ampak s seboj.

Otrok jim je služil za odlagališče lastnega nezadovoljstva, morda ni uresničil njihovih sanj, uporabljali so ga v svoji drami, mu nalagali krivdo in odgovornost za lasten neuspeh, morda so ga poniževali, ga zasmehovali ali pa ga preprosto pustili ob strani, ko od njega trenutno niso nič hoteli.

Oseba z dobro samopodobo realneje oceni sebe in svoja dejanja, ne dvomi ves čas vase in če je treba, se tudi iskreno opraviči.

V sebi je mirna, saj ve in sprejema svoje prednosti in se zaveda svojih pomanjkljivosti, a to v sebi ustrezno predela. Njeno razpoloženje ni odvisno od pohval in priznanj in ne čuti potrebe, da je ves čas v centru pozornosti.

Osamljenost

Občutje osamljenosti je tako škodljiv, da znanstveno dokazano skrajšuje življenjsko dobo. Osamljenost ni vezana na samoto. Osamljeno se lahko počutimo, ko nas obkrožajo drugi ljudje. Oseba opiše, da nikomur zanjo ni mar, da je spregledana, neslišana, neupoštevana, nevidena. Prepričanje, da nikomur ni mar zanjo utrjuje njen občutek osamljenosti in povečuje potrebo po pripadnosti.

Če otroka opazimo samo takrat, ko sitnari, nagaja, razgraja … če mu posvečamo pozornost samo, ko je kaj narobe, se občutek pripadnosti pri njem ne razvije v zadostni meri.

Permisivna vzgoja možnosti izbire v otroku povzroči stisko. Že odrasli se večkrat težko odločimo, kaj šele otrok. Čuti, da je sam za vse. Nista oče in mama tista, ki izbereta, on bi se pa temu uprl. Ko se otrok upre, se nauči sklepati kompromise in reševati probleme. Otrok v zahtevah sega više in više, se krepi njegovo občutje moči in samopodoba, in  ko rečemo stop, se uči obvladati frustracijo. Hkrati ve, da je nekomu mar zanj. Nauči se dobivati in izgubljati. Zaradi jasnih in enakih pravil ve, da spada v skupnost.

Krepi se njegovo občutje pripadnosti in ni mu treba hrepeneti po njem.

Osnovnošolsko obdobje je najtežje v življenju, saj je otroški svet črno – bel. Otroci iščejo pripadnost in zato se ustvarjajo skupine. Skupino vodi tisti, ki ga drugi občudujejo zaradi tega, ker si dovolj upa, je dovolj fensi, nesramen ali brezčuten. V skupini ne morejo biti vsi, ker potem ni več skupina. Tak vodja skupine rabi nekoga, nad katerim se lahko izživlja.

Otrok, ki ni sprejet v skupino in nad katerim se izvaja nasilje doživlja hude travme.

Učitelji danes nimajo takšne avtoritete in sredstev, da bi to lahko uspešno preprečili. Tu je pomembna vloga staršev, da s pomočjo učitelja vsaj do neke mere ustavijo teror, še bolj pa, da otroka razumejo, se z njim pogovarjajo in mu povedo, da vstop v takšno skupino ne pomeni, da je zato boljši. Nasilje v osnovnih šolah je resen problem, ki bo rešljiv, ko bomo učitelje začeli spoštovati in jim zaupati, da svoje delo opravljajo dobro. Dokler pa starši hodijo k učitelju z odvetnikom, lahko pričakujemo le še več nasilja in več ran na srčku in duši otrok. Obeh – tistemu, ki teror izvaja, ker bo slej ko prej trčil na avtoriteto. Ti otroci imajo kot odrasli veliko težav z delodajalci in okolico. Tisti otrok, nad katerim se nasilje izvaja, pa čuti posledice nesprejetosti še v odrasli dobi.

Ampak starši delamo v dobri veri.

Oseba, ki je vstopila v svet odraslosti s takšnimi ranami in oslabljenim “prostorčkom pripadnosti”, bo v odrasli dobi marsikaj potrpela in na marsikaj pristala, da le ostane v neki družbi. Organizirala bo izlete in zabave, kuhala, kupovala karte za predstave, se prilagajala, na njeni prioritetni lestvici bodo prijatelji pred parterjem, saj je eno od prepričanj, da prijatelji ostanejo, partner pa lahko kadarkoli odide.

Nekdo drug pa lahko v osamljenosti vztraja, ker je prepričanje, da edino sam je varen, močnejše.

Čustveno uravnotežena oseba ne začuti osamljenosti vsakokrat, ko je sama, še manj pa, ko je v družbi, in tudi občutek osamljenosti zna obvladati. Poišče in gre v družbo brez velikega strahu pred razočaranjem.

Ljubezen

Ljubezen je sestavljeno čustvo, za nekatere je to stanje in ne občutje. Tudi glede ljubezni imamo veliko pravil.

Občutje ljubezni dobimo v otroštvu. Otroku povejmo, da ga imamo radi zato, ker je. Radi imamo takšnega kot je.

Otroku ljubezni ni treba prislužiti. Otroku ni treba biti priden, da ga bomo imeli radi. Otroku ni treba biti odličen, da ga bomo imeli radi. Ljubezni ni treba zaslužiti.

Če je oseba morala ljubezen zaslužiti kot otrok, bo tako nadaljevala tudi v odrasli dobi.

Trudila se bo, da bo udobrovoljila okolico, ne bo nasprotovala, ne bo izražala mnenj in želja, bo ubogala, bo pridna še naprej in bo slej ko prej razočarana. Ljudje nas nimajo radi zaradi tega kar delamo, ampak zaradi tega kar smo v sebi. Predvsem pa, nikoli nas ne bodo imeli vsi radi. Nikoli ne bomo vsem všeč. In niti ni treba. Dovolj je, da nas imajo radi najbližji in mi njih.

Zaključek

Vse je napisano na kratko, čeprav sploh ni kratko. Da prepoznamo pravo čustvo in pravi vzrok našega slabega počutja včasih traja kar nekaj časa. Zgoraj naštete ne dovolj polne “prostorčke” ali občutje, kakorkoli lažje razumete, lahko relativno hitro napolnite in popravite z metodo in vajami, ki vam jih ponujam.

Tu nastopi prvi problem.

Težko je začeti, ker ne verjamete. Komu mi verjamemo? Verjamemo nekomu, ki nam pričara lepši svet. Ravno tega pa jaz nočem, ker jaz v to ne verjamem. Če bi delila svoje življenje z vami, bi morda res kdo rekel, tudi jaz želim živeti tako ali podobno. In tu bi se začelo merjenje. Nehote in nevede. In nova frustracija in nezadovoljstvo. Kadarkoli želimo nekoga posnemati, je ta vedno korak pred nami. Tudi če to ni res, mi tega ne vemo. Prepričani smo, da je in da vam ne bo nikoli uspelo.

Želim, da greste po svoji poti, ker samo vaša pot je edinstvena.

Ne želim, da se s komerkoli primerjate ali tekmujete.

Želim, da začnete spoznavati svoj notranji svet zaradi sebe.

Ker si to zaslužite.

Ker ste vredni.

Ker se splača.

Ko boste to naredili zaradi sebe, s svojim tempom, bodo rezultati in vi boste zadovoljni. Odprl se vam bo nov svet in morda šele po nekaj mesecih dela boste prišli osupljivih spoznanj. In ta spoznanja bodo tista, ki vas bodo gnala naprej.

Si čudež življenja in svet brez tebe ne bi bil popoln.

Hvala, ker delite 💖

Email
Facebook
WhatsApp
Twitter

Komentarji

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Druge objave

Vredna si

Draga vredna in pomembna,

slišana si.

Ali veš, da si čudovita?
Ali veš, da si dovolj dobra?
Ali veš, da je to dovolj?

Pojdiva drugače.

Če bi gledala film svojega življenja kot nepristranski opazovalec, bi rekla:
“To žensko občudujem. Vredna, pametna, sposobna, dovolj dobra, pomembna …”

To si TI. Rada bi, da vidiš sebe v pravi luči. Vredna si, zato ker si. Slišana si. Pomembna si. Si čudež življenja in svet brez tebe ne bi bil popoln.

Nesi to sporočilo dalje. Odnesi ga svoji prijateljici, sestri, znanki. Naj ve, da je tudi ona čudovita, da je čudež življenja.

Objem 🌻
Jana

Hvala, ker delite 💖

Email
Facebook
WhatsApp
Twitter

Zadnje objave

Čarobni odnos

FB skupina - nadgradnja knjige Čarobni odnos