V dobri veri

Večino stvari v življenju rečemo in naredimo v dobri veri, da je tako prav, pravilno, pravično.

Otroke vzgajamo, se z njimi ukvarjamo, jim svetujemo in prepovedujemo, jim dajemo izbiro, postavljamo meje ali pa tudi ne, v dobri veri, da jim to koristi, da je za njih dobro, da bodo zato odrasli v zrele, odgovorne osebe in da bodo srečni.

Želimo, da so naši otroci srečni in za to naredimo vse.

V dobri veri se do partnerja obnašamo tako, da bo najin odnos napredoval in da bova vse bolj in bolj povezana.

V dobri veri skrbimo za dom, pospravljamo, kuhamo, čistimo in se tudi jezimo in sitnarimo, če je drugače, kot smo si zamislili.

V dobri veri prijatelje poslušamo, jim svetujemo, se skupaj zabavamo, da bo naše prijateljstvo lepše in močnejše.

V dobri veri delamo v službi več in več in še več, smo tiho, potrpimo in upamo, da bodo opazili naše pridno delo.

V dobri veri ljudem povemo, kar nam tisti trenutek pač pade na pamet, ker smo pošteni, odkriti, iskreni in takšni kot smo.

V dobri veri zahtevamo in/ali postavljamo meje.

Naštevala bi lahko še in še. Podlaga, vzrok, da delamo “v dobri veri” so naša prepričanja.

Prepričanje je verjetje.

Verjamemo v neko trditev. Ta trditev je v nas nastala zaradi lastne izkušnje in spremljajočih čustev.

Problem nastane, če je trditev napačna, če je verjetje zmotno in zato kljub delovanju v dobri veri škodujemo sebi in ljudem, ki jih imamo radi.

In spet smo pri prepričanjih in čustvih. Prepričanje lahko spremenite, ko predelate čustvo ali čustva, ki je ali so vezana nanj. Najprej pa moramo znati čustva in občutja prepoznati. Kolikor se sliši to enostavno, se v praksi pokaže, da temu le ni tako. Najpogosteje prepoznamo čustva in občutja, ki so posledica globljih, skritih in/ali potlačenih čustev. Z lahkoto prepoznamo čustva, ki jih začutimo ob določenem sporočilu ali dogodku – jezo, užaljenost, krivico, pogrešanje, žalost, krivdo, dvom, ljubosumje, neugodje, ponižanje, sram, sovraštvo … težje pa prepoznamo čustva, ki smo jih potlačili in le čutimo, da se ne počutimo dobro, čutimo stisko, tesnobo, doživimo panični napad ali čustva, ki smo jih vezali na prepričanja.

Najmočnejša vezana čustva na prepričanja so strah, vrednost, pripadnost, ljubezen … Prepričanje je verjetje, je pravilo, kaj in kako se bo nekaj zgodilo ali ne bo zgodilo. In prepričanju verjamemo v dobri veri. Zato se ga oklepamo, branimo in ga težko spremenimo. Kdorkoli podvomi v naše prepričanje, se lahko zbudijo čustva ali občutja, ki so vezana nanj s takšno silo, da se o tem nočemo pogovoriti ali pogovoriti, nočemo in nismo sposobni slišati ali dojeti in se ga še bolj oklenemo in branimo. Negotovost je čustvo, ki ga nočemo.

Raje vztrajamo v napačnem ali celo škodljivem prepričanju, kot pa, da vanj podvomimo ali nam ga kdo omaja.

Notranja moč

Najmočnejša prepričanja imajo ljudje, ki v otroštvu niso naredili “prostorčka moči”. Njihova notranja moč je prešibka, ker je niso mogli dovolj zgraditi.

Njihovo prepričanje je: “Če ne bo po moje, bo vse narobe.«

Večino časa se počuti ogroženo. Ogroža jo vse in vsak, ki ne dela tako, kot velevajo njena pravila.

Bori se v dobri veri, da ima prav in da ščiti interese sebe in svoje družine.

Svoj strah in nezaupanje prenaša na svoje otroke in jim ne omogoča, da bi zgradili občutje moči, čeprav vse dela z dobri veri. Z leti osebo izčrpa nenehna borba, krivice, nerazumevanje okolice, slej ko prej se začne počutiti kot žrtev, življenje postane drama, kjer samo menja vloge, partnerje, prijatelje, delodajalce.

Občutje moči se ne kaže navzven, ampak je to občutje v nas – zaupanje vase in globoko vedenje, da zmoremo življenje.

“Ne glede na to, kako bo težko in hudo, bom zmogel.”

Zato lahko otroku pustimo, da stvari naredi po svoje, da doživi neuspeh, da ponovno poskusi in uspe, hkrati pa mu stojimo ob strani. Pustimo mu, da uredi po svoje, da se včasih otroško zaleti in tudi če mu spodleti, ga pohvalimo, ker je poskusil, ker si je upal. Vztrajamo na tem, da za svoja dejanja prevzame odgovornost in posledico. Vse napisano je del odraščanja primerno njegovim letom, ker se tudi občutje notranje moči ne zgradi čez noč.

To pa otroku lahko omogočimo le, če imamo naš strah pod kontrolo, če na otroka ne vežemo lastne vrednosti, če do otroka čutimo ljubezen in ne odvisnost – skratka, če imamo dovolj notranje moči.

Na ta način mu dajemo občutek, da zmore, in da mu bomo stali ob strani in mu pomagali, če bo potrebno.

Si čudež življenja in svet brez tebe ne bi bil popoln.

Hvala, ker delite 💖

Email
Facebook
WhatsApp
Twitter

Komentarji

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Druge objave

Vredna si

Draga vredna in pomembna,

slišana si.

Ali veš, da si čudovita?
Ali veš, da si dovolj dobra?
Ali veš, da je to dovolj?

Pojdiva drugače.

Če bi gledala film svojega življenja kot nepristranski opazovalec, bi rekla:
“To žensko občudujem. Vredna, pametna, sposobna, dovolj dobra, pomembna …”

To si TI. Rada bi, da vidiš sebe v pravi luči. Vredna si, zato ker si. Slišana si. Pomembna si. Si čudež življenja in svet brez tebe ne bi bil popoln.

Nesi to sporočilo dalje. Odnesi ga svoji prijateljici, sestri, znanki. Naj ve, da je tudi ona čudovita, da je čudež življenja.

Objem 🌻
Jana

Hvala, ker delite 💖

Email
Facebook
WhatsApp
Twitter

Zadnje objave

Čarobni odnos

FB skupina - nadgradnja knjige Čarobni odnos