Z izbiro pravih besed, besed, ki jih rabi notranji otrok, ustvarimo “prostorček” varnosti, “prostorček”, da je dovolj dober, “prostorček”, da je viden. S ponavljanjem “prostorčke” utrdimo in napolnimo. Ponavljamo in ponavljamo in mu prigovarjamo.
Notranji otrok se pomirja.
Ko to naredimo, smo pripravljeni za korak naprej. Izkoristimo sprožilce, ki so nam do sedaj pobirali energijo in nas spravljali v stisko, od sedaj naprej pa bodo darila, da bomo lahko naredili še več. S sprožilci lahko spoznamo sebe, zaradi sprožilcev notranje zorimo, rastemo, zaradi sprožilcev napredujemo, zaradi sprožilcev naše življenje postaja takšno, kot si ga želimo.
Ko nam je lepo, ko vse teče tako kot mora, ko nimamo strahu in skrbi, se obnašamo tako kot v reklami:
” …in spala bi cel dan,” ali pa “…in potovala bi vsak dan,” ali pa “…in v šoping bi šla 3x na dan,” ali pa “…mojčkala bi se vsak dan,”
ali pa …karkoli si že želite in vas veseli. Osebnostno v takšnem stanju ne napredujemo, ker ni potrebe. V nas je vse mirno, zadovoljni smo, še več, srečni smo. In ni kaj čistiti in spreminjati.
Potem pride misel, slišan ali prebran stavek, neprijeten dogodek, ki poruši naš notranji mir. Prej, ko to zaznate, prej lahko predelate. Zato postanite princi in princeske na zrnu graha.
Stavki: “Saj ni tako hudo. Saj je dobro. Saj to lahko prenesem,” niso več v redu.
Vprašajte se: “Kako se počutim? Kje v meni je oseba, ki se počuti slabše ali slabo, prestrašeno, ogroženo, spregledano, ignorirano, nepomembno, spregledano, neupoštevano …”
Misel, stavek, dogodek je sprožilec, ki je razburkal energijo, ki je do takrat mirovala in zanjo nismo vedeli, niti v mirnem in harmoničnem počutju mogli do nje. Zato so sprožilci darilo. Iz slabega potegnimo najboljše. Poiščite osebo in jo potolažite. Merilo je počutje, zato ocenjujte.
Sprožilci nam pokažejo, kaj nam manjka, katere so naše šibke točke, kaj nam jemlje energijo, kaj nas ima v oblasti, kaj nas vedno znova in znova onesposobi, da ne znamo prav odreagirati, da smo spet razočarani nad sabo, da se spet skrivimo in slabo počutimo. Skratka, da smo spet v stresu.
Res zanimivo je, kako smo navajeni naših odzivov. Pogosto slišim: “Presenetilo me je, kako sem drugače odreagiral.” Dobesedno naprogramirani smo. Ta program je v nezavednem, zato zavestne odločitve:
“Naslednjič bom ravnal drugače,”
ne delujejo. Ob sprožilcu so naši mehanizmi v nezavednem močnejši. Te mehanizme pa poganja slaba samopodoba, občutek ogroženosti … Z ustvarjanjem “prostorčkov”, tolažbo notranjega otroka, razbremenitvijo srca te mehanizme slabimo in šele nato lahko odreagiramo drugače, ustrezneje, z manjšim stresom.
