V odnosu je resnica redko ena sama. Spomnimo se zgodbe o slepih ljudeh in slonu. Šest slepih oseb je srečalo slona.
Prvi je otipal okel in je rekel: “Slon je podoben veji.”
Drugi je otipal rep in rekel: “Slon je podoben vrvi.”
Tretji je otipal trup in rekel: “Slon je podoben steni.”
Četrti je otipal nogo in rekel: “Slon je podoben stebru.”
Peti je otipal rilec in rekel: “Slon je podoben kači.”
Šesti je otipal uho in rekel: “Slon je podoben pahljači.”
Skregali so se, odšli vsak na svojo stran v prepričanju, da poznajo resnico in da se jim je zgodila krivica, ker so drugi trdili, da ni res, kar je opisal.
Poznamo svojo resnico, resnico nekoga drugega lahko sprejmemo kot nagajanje, laž, norčevanje iz nas, neupoštevanje … In svojo resnico branimo. Eden in drugi. In dva sta za prepir dovolj.
Tudi če se ne skregamo, je čustvenih energij dovolj, da smo razburjeni in v stresu.
Dokler se ne pomirimo, ta razburjenost vpliva na nas in ljudi v vaši bližini, ker se drugače odzivamo, manj prisluhnemo in hitreje vzkipimo ali pa smo še bolj užaljeni. Naenkrat se lahko znajdemo v začaranem krogu krivic, izdaj, nerazumevanja, razburkanega uma, ki je ušel iz vajeti in ega, ki spet kraljuje, nas tlači, ponižuje in sili v nekaj, česar nočemo.
Nočemo borbe, nočemo dokazovanj, nočemo besed, ki ranijo in bolijo, nočemo tišine …
Večina ljudi hoče razumevanje in ljubezen. Če hočemo razumevanje in ljubezen, podvomimo. Ne vase, ampak v svoja prepričanja, svojo resnico, v svoj um in ego.
Živimo med dvema skrajnostma. Ponoči je pretemno, podnevi presvetlo, pozimi prehladno, poleti prevroče. Nekateri jedo premalo, drugi preveč, vozimo lahko prepočasi ali prehitro in primerov je še in še. V obeh skrajnostih je neudobno, naporno ali celo nevarno. Najbolj prijetno, zdravo in varno je nekje na sredini. Zlata sredina. Nič drugače ni z našimi čustvi.
Čustvena zlata sredina je harmonija – notranji mir. Stremite za tem in ravno dvom vam lahko pomaga tega.
Evforija je skrajna oblika občutka sreče in moči. Brezup je skrajna oblika žalosti in brezizhodnosti. Zato poudarjam, da naredite vrednostno lestvico, ocenite moč nekega čustva ali prepričanja. Za to rabite samo malo časa. In tega časa je bistveno manj kot časa, ki ga boste morda kasneje rabili za popravljanje, če bo sploh popraviti dalo.
Opazujte, vse ves čas kroži in vse je povezano. Nekaj moram dati, da potem nekaj dobimo.
Čas lahko namenimo temu, da znova in znova iščemo notranje ravnovesje, ali temu, da druge popravljamo, vzgajamo, zahtevamo, očitamo, prepovedujemo, vlagamo …
Ljudje sprašujejo: “Kako naj se naučim živeti s paničnimi napadi?”
Koliko časa in energije izgubijo ob vsakem napadu, kako omejeno je njihovo življenje, koliko strahu, misli in prilagajanja namenijo temu, ko se ves čas sprašujejo: “Ali bom zmogel ali ne?”
Naj raje podvomijo v svoje prepričanje, da je edini način ta, da se naučijo živeti s tem. In besedo “panični napad” lahko zamenjamo s katerimkoli drugim izzivom ali nevšečnostjo. Podvomijo naj v to, ali je njihov občutek nemoči realen, ali je njihova samopodoba realna.
“Ničesar ne naredim dovolj dobro,” a rezultati so nadpovprečni.
»Vem, kaj si misli. Vem, zakaj je to naredil ali to dela. Vem, kaj naklepa.« Podvomite v to svojo resnico.
V mirnem času, v času, ko ste v harmoniji, ko čutite notranji mir, se pripravite na to, kako boste reagirali, ko vas ponovno preplavijo čustvene energije in misli.
Najprej se bom umiril. Ni tako kot izgleda. Najprej se umirim in potem reagiram.” Napišite na list papirja. “Ko bo hudo, bom najprej deset krat prebral te stavke.” Pripravite se in spodrsnilo vam bo. Nič hudega, naslednjič boste ponovno poskusili in naslednjič tudi in opazili boste, da se vsakokrat prej umirite in da se umirja vaša okolica. Vedno imate najmanj dve možnosti.
Druge navadno nočemo, ker je vezana na preveč čustev, ki jim nismo kos. Podvomite v to. Zmorete. Morda ne takoj, ampak vi odločate, čemu boste posvetili svoj čas.
In na koncu podvomimo tudi v svoj dvom. Občutja, počutje in razpoloženje je pravo merilo. “Kako se počutim pred odločitvijo?” Spregovorite, premišljujte, pretehtajte, spremenite odločitev, počakajte nekaj ur ali dni in ob končni odločitvi boste čutili notranji mir.
Ta odločitev je prava.
Ni vedno vse odvisno od nas in negotovost ustvarja nemir. Ko smo naredili vse kar moramo in zmoremo, znamo, se prepustimo. Ni več v naših rokah. Nehamo siliti, skrbeti, sitnariti, prepričevati, preverjati … V naših rokah je, da to odpravimo. V naši moči je, da se umirimo. Odpravite strah, odpravite dvom.
Ko se enkrat odločimo, dvom ne koristi več.
Življenjskih situacij je veliko in vsaka je posebna. Najbližja univerzalna rešitev je, da skrbimo, da so nihanja čim manjša in da smo čim večkrat blizu notranjemu miru. Kljub temu, da je včasih dela precej, da je naporno, da se vam bo tisočkrat zdelo, da ne zmorete ali da nima smisla, boste na koncu ugotovili, da ste na ta način izgubili najmanj denarja, časa in zdravja. Pridobili pa boste precejšnje zaupanje vas in zdravo samopodobo.
In še presenečenje za konec. Vaš odnos do sebe bo drugačen, boljši, mehkejši, tolerantnejši, bolj razumevajoč in bolj ljubeč. Kakor znotraj, tako zunaj.
Nekega dne se boste začutili, da ste obkroženi z ljudmi, s katerimi je prijetno živeti in nenaporno komunicirati.
PS: V kaj zdaj dvomite?
