Čustveno stabilnost, oceno lastne vrednosti, občutje notranje moči, zaupanje vase in v življenje zgradimo v otroštvu. Napisala sem zgradimo in ja, zgradimo z materialom, ki nam ga da okolica.
Pišemo in beremo, kako težko je živeti s oz. ob človeku, ki toksično deluje na okolico, kako veliko ran, bolečine in škode naredi, kako težka so vsa občutja, ki jih ob tem leta in leta doživljajo ožji in širši družinski člani.
Kaj pa otroci? Kaj doživljajo otroci? Kdo jim prisluhne? Kdo jim verjame? Ali sploh vedo, da je okolje neustrezno?
Kako se spopadejo s tem? Kako živijo danes? Ali jim je kdorkoli kadarkoli povedal, da niso krivi, da kar so doživljali, kako so odraščali? Drugega ne poznajo. Kako naj otrok ve, kaj je prav in kaj ne? Čuti, globoko v sebi čuti, da nekaj ni v redu in v njem je ena sama zmeda. Osebe, ki so mu najbližje, ki bi ga morali varovati, zanj skrbeti, ga varovati, delajo popolnoma nekaj drugega. Ni varnosti, ni zaupanja, ni vrednosti.
Večina odraslih spomine na neustrezno otroštvo izbriše.
To pa še ne pomeni, da izginejo tudi posledice. In s temi posledicami ljudje živijo leta in leta in ne vedo, kako drugače, kako lažje in kako svobodno lahko živijo. Še vedno so ujetniki preteklosti v svoji notranjosti, svojem nezavednem.
Odrasla oseba, ki je odraščala v neustreznem okolju, lahko rane preteklosti dokaj dobro predela z notranjim otrokom. A včasih so energije preteklosti prehude in prevelike, da bi zmogla sama.
“Nočem tiste krive deklice ali dekleta. Nočem,” in gredo v svet in iščejo uteho. Iščejo in še naprej kaznujejo sebe z zlorabami in neustreznimi odnosi. Okolica obsoja. Obsoja sama sebe, a ji vsaj malo odleže. Vsaj malo odplača, ker je slaba, kriva, nevredna.
In ne, ni kriva, če so jo odrasli odklanjali in zavračali, ker se ni obnašala po njegovih pričakovanjih, ker ni znala brati njegovih misli, ker ni znala biti marioneta v njegovih rokah.
Ni kriva, če so odrasli imeli čas za vse druge in drugo, le zanjo ne. Če jim je bila odveč že kot dojenček. Če je bila le predmet, da je zadostila določenim kljukicam, ki jih je v življenju treba obkljukati. “Narejeno.”
Ni kriva, če ni uresničila pričakovanj odraslih in dosegla, kar so si zamislili – pričakovanj o zunanjem videzu, obnašanju, ocenah, dosežkih, uspehih, priljubljenosti …
Ni kriva, a so odrasli lahko hodili mimo nje tedne, kot da na obstaja.
Ni kriva, a je poslušala, čemu vse se je odrasla oseba odpovedala zaradi nje.
Ni kriva, a je kriva, ker odrasli zaradi nje trpita, so ujeti v zakonu, z možem, z ženo, taščo …
Ni kriva, a je dolžna poskrbeti, da se bodo odrasli dobro počutili.
Ni kriva, a je kriva, ker je mama zaradi nje zbolela in najmanj kar lahko naredi, je to, da ji pomaga in se odpove svojemu življenju.
Ni kriva, a so jo tolikokrat primerjali z drugimi, ki so bili vsi boljši od nje.
Ni kriva, a je eden od staršev odhajal od doma zaradi nje.
Ni kriva, a je kriva, da se starša prepirata znova in znova.
Ni kriva, a je kriva, da je oče, dedek, stric prihajal ponoči k njej v sobo.
Ni kriva, a so ji zabičali, da tem ne sme govoriti, ker ji nihče ne bi verjel.
Ni kriva, a je kriva … da je ni nihče slišal, ji prisluhnil in pomagal.
Krivda jo spremlja v odraslo dobo. Ne ve, kako je živeti brez krivde, ker nikoli ni živela brez krivde. In zato je njen notranji otrok kriv.
“Nočem tiste nevredne deklice ali dekleta. Nočem,” in gredo v svet in iščejo uteho. In je ustrežljiva in pozorna in zadovoljna z drobtinicami, saj več ne zasluži. Vsem mora ustreči, hoče, da jo imajo radi.
Hoče, da jo imajo radi ne glede na ceno, ki jo plača. In cena je visoka. Stiska jo stiska.
“Nočem tiste ne dovolj dobre deklice ali dekleta. Nočem,” in gredo v svet in iščejo uteho. In dela in gara in se dokazuje in tekmuje in vsi jo ogrožajo. Levo, desno, vedno je nekdo, ne, celo več jih je, ki ji nagajajo, jo hočejo spodriniti, in se še bolj zažene in …
Brez konca v izgorelost brez zadovoljstva. Stiska stiska preveč.
Deklic in deklet ne zmanjka. Sramežljive, ki se bojijo ocene drugih ljudi. Kaj bodo drugi ljudje rekli, kaj si bodo o njej mislili. “Bolje, da se skrijem, bolje, da se ne izpostavim.” In je v neskončno veliki stiski.
“V meni je neskončna dolžnost.” In odrasla oseba skrbi za ves svet.
Mora ga pospraviti in poskrbeti, da bo vse v redu in prav. In ne more in ni prav in to jo spravlja v stisko.
Dolžne – kaj vse so deklice in dekleta dolžne. “Dolžna si poskrbeti, da bo ljudem dobro in prav. Dolžna si, ker sem se toliko žrtvoval/a zate, ker sem tako močno garal/a zate, ker sem imel/čas zate, ker …”
Razsežnost dolžnosti nima meja. Dolžna je in mora vrniti.
Prestrašene, ki se bojijo v svet, ki v nezavednem sprožajo tisoč in eno težavo, da so lahko doma v stanovanju. Strah na strah je premočan.
