Na to, kaj bomo občutili nimamo vpliva. V nezavednem je “speča” energija, ki jo “zbudi” sprožilec. Od tega, koliko te energije se zbudi, je odvisna moč čutenja. Čutimo torej tako močno, kolikor je določene čustvene energije v nas.
V nas je vse in prav je tako, ampak odločilna je “količina”. Ta “količina” odloča, če bomo in kako močno bomo reagirali.
Na letvici od 0 do 10 to izgleda tako, da imamo do št.5 nad čustveno energijo – nad čustvom, nad občutjem – mi nadzor, nad št. 5 pa ne več. Čustva, občutja je tako veliko, da se sprožijo mehanizmi varovanja. Ogroženi smo.
V naši notranjosti se sprožijo alarmi: “Gremo, akcija, nevarnost!!!”
To je stres in stresni mehanizmi omogočajo preživetje. Tako se znajdemo v vrtincu in rešuje se vsak po svoje. Nekateri glasno in z bojem, drugi se v tišini potegnejo v mišjo luknjo, nekateri zmrznejo in nočejo ničesar več čutiti, ali “odplavajo” iz telesa – to se meni ne dogaja, mene ni.
Vse to je posledica nečesa, kar je v nas. In to v nas je treba najti, razumeti in po možnosti spremeniti.
Pravijo, da čas zdravi rane.
Ne, ne zdravi jih.
Čas prekrije rane, da se manjkrat spomnimo in zato manjkrat boli, vpliva pa na to, kaj bomo čutili v prihodnje. Z notranjim otrokom rane pozdravimo, da ostane spomin brez bolečine in brez vpliva.
Brez bolečine izgube, izdaje, zavrženosti, zamere, jeze, nepomembnosti in še in še.
Na ta način odpustimo, in ko odpustimo, čutimo hvaležnost. Zato ne bodite hvaležni, če tega tudi ne čutite, ker s tem sebi delate še večjo škodo.
Mehanizmi rešitve, varnosti, tečejo od zgodnjega otroštva, po vsej verjetnosti že od spočetja dalje. Notranji otrok je izraz za notranji del nas. Starostni razpon notranjega otroka je od zarodka do trenutne naše starosti.
Ko neko rano predelujemo, lahko po starosti notranjega otroka vidimo, v katerem obdobju se je travma zgodila. Od tam naprej, od tistega obdobja naprej, se je le še širila in povečevala.
Stil navezanosti in hotenja se oblikuje v zgodnjem otroštvu in pravega vzroka težav ne prepoznamo vedno takoj.
Nekako funkcioniramo, bolj ali manj nam vse teče dobro v primerjavi z drugimi (včasih po tem ocenjujemo svoje življenje), le preveč dela imamo.
“Zakaj imam preveč dela? Zakaj se utapljam v delu? Ker sem premalo spretna, počasna, nerodna? Osrečuje me to, da osrečujem druge. Rada pomagam, vedno pomagam, kako naj rečem ne, če me pa nekdo rabi. V službi pomagam sodelavki, ko mene bašejo roki za oddajo, ampak preštudiram ves proces ali pa namesto nje iščem napako. Moji otroci so preobremenjeni, zato jim pomagam. Bom sama skuhala kosilo, pa pospravila, posesala, pobrala vse njihove cunje s tal, bom, ni mi težko, pa še, če jim rečem, naj pomagajo, se samo skregamo. Nima se smisla kregati. Rada pomagam staršem, moram jim pomagati, in ni se mi težko usesti v avto in jim v soboto dopoldan peljati točno določeno znamko kave, ker tista, ki jo ima mama doma, ni prava, ni tako dobra. Zakaj bi starši pili slabšo kavo, če lahko skočim v trgovino in ji jo odnesem? Ne bom porabila več kot eno uro. No ja, trajalo je več, zdaj bom pohitela, dala prati perilo, na štedilniku se nekaj kadi … Kje mi zvoni telefon? Aha, na omari je, kliče prijateljica. Ne morem, nimam časa …”
“O Klara, kako si, kako sem vesela, da si poklicala.”
In na drugi strani – lalalalalalala – govori in govori …
“Kaj ti delaš, medtem ko govoriš z mano, kaj to ropota?!”
“Joj, oprosti veš …”
“Nič oprosti, ne prenesem, da nekdo med pogovorom dela še kaj drugega. Ni spoštljivo.”
“Že sedim, nič ne delam.”
Ura je 12.30. Kje je še večer.
Kaj je rdeča nit pri delu in uslugah?
“Imejte me radi. Imejte me radi in me ne zapustite. Ne zapustite me.”
Poleg “ne zapustite me” je še, “potruditi se moram, da bom dovolj dobra, ne smem prizadeti drugih, ne smem jih razočarati, niti užalostiti” … in še in še in še in še.
Vse to je v nezavednem. Vse premešano in zmešano in tako klopčič razvozlamo počasi, s potrpežljivostjo, dan za dnem po malo. Gre po malo, ne naenkrat, tako kot življenja ne moremo preživeti naenkrat. Po malo. Dan za dnem.
“Ampak to je preveč dela in nimam časa.”
“Kje lahko vzamemo čas za to?”
Namesto, da premišljujemo o drugih, premišljujmo in delajmo na sebi in v sebi.
Kaj je v meni?
Kaj se je v meni sprožilo?
Kaj čutim?
Kako bi to dala ven?
Dajmo. O gre, super. Lažje mi je. Spet je nekaj prišlo. Ven, pojdi ven. Moj notranji otrok je na varnem. Na varnem je in nič mu ne grozi. Bolje mi je. Aha, spet je nekaj.
Kdaj sem se že tako počutila? Tristokosmatihmedvedov od kod ta dojenček tu? Vsi dojenčki, vse dojenčice na varno, na varno, minilo je in ne bo se več ponovilo.«
In tako dan za dnem, enkrat več, pa spet manj, pa ko je treba zagrabimo, pa spustimo.
“Jaz lahko spremenim svoj svet, svoje doživljanje.”
Svoj del predelam sama.
To je moje in ne tvoje.
Nimamo vliva na to, kaj bomo občutili. Imamo pa vpliv na to, kako bomo reagirali. Način reagiranja lahko spremenimo.
Pozornost obrnemo vase.
Predelamo v sebi in zato drugače čutimo.
Ko čutimo drugače, drugače reagiramo in se “čudežno” odnos spremeni.
Nič čudežnega ni v tem, je logična posledica tega, da mi drugače čutimo.
