Maham z repkom

Kako je, ko pridemo domov?

Kako je, ko eden ali drugi stopiva skozi vrata doma?

Ali sem slabe volje takoj, ko primem kljuko vrat?

Ali me misel na dom že vnaprej potre?  

Ali zamere in skrbi povzročijo nemir?

Ali mi gre vse na živce?

Vzrokov za nerazpoloženje je veliko.

Igrače niso pospravljene, pokrov straniščne školjke ni pokrit, po tleh se valjajo nogavice, včerajšnji prepir še ni pozabljen, on sedi pred računalnikom in ne sliši, ne vidi, ona je tiho v prizadetosti, bolečini …

Meseci in leta prinesejo odtujenost.

Kako začeti znova?

Pogovorimo se.

Najprej s seboj.

Bodimo pošteni s sabo.

Ni enostavno.

Pojdimo iz drame.

Nehajmo se smiliti sami sebi.

Predelajmo zamere.

Ugotovimo, kaj želimo, kaj hočemo, po čem hrepenimo.

Predelajmo vse, kar nas mori in teži.

Ali je enostavno?

Ne ni.

Lažje je ostati v drami.

Vrnimo se na začetek.

Bodimo pošteni s sabo.

Upanje in iluzija ne pomagata.

Ponoven začetek.

Pogovorimo se s sabo.

Potem se lahko pogovorimo z njo ali njim.

Ne očitajmo in govorimo o sebi.

Povejmo, kako se počutimo in kaj si želimo.

Potem utihnimo.

Prisluhnemo brez prekinjanja.

Ponovimo slišano, da preverimo, ali smo prav razumeli ali ne.

Prisluhneva drug drugemu in se vprašajva, koliko sva drug drugemu še pomembna.

To je teorija. Praksa gre malo gor in malo dol. Tako je življenje. Vsakokrat, ko se najprej pogovorite s sabo, ko se umirite, naredite korak navzgor, naprej, v lepši in prijetnejši odnos.

Boj vodi v boj. Nasilje povzroči še več nasilja. Jeza povzroči še več jeze.

To je pot navzdol. To je pot narazen.

Lahko naredita drugače. Lahko začneta pri sebi. Vedno začne eden. In ta eden ste lahko vi.

Osredotočite se nase. Kako se počutim? In predelajte, če niste v redu.

Tako počasi spreminjate vsakdan. Pogovarjajta se, ko predelata pri sebi, govorita o sebi, delita svoje misli, želje, skrbi, strahove. Začnita si zaupati.

Dom naj bo prijeten, razveselite se, ko eden ali drugi pride domov. Vsi radi gledamo, delimo, gane nas, kako so psi veseli svojih lastnikov, ko le-ti pridejo domov.

Kako veseli smo mi, ko se srečamo?

Mahamo z repkom?

Ali si lahko predstavljate, kako bi bilo, če bi bili drug drugega tako veseli?

Kako drugače bi se počutili?

Kako radi bi se vračali domov?

Kako radi bi čas preživljali skupaj?

Kako drugačno bi bilo družinsko razpoloženje?

Kako lažje bi bilo, če bi sprejeli njeno ali njegovo drugačnost?

Kako močno povezanost bi čutila, če bi njo ali njega postavili pred prijatelje, sorodnike, pa četudi pride do zamere?

Kako drugače bi bilo, če bi ji/mu pokazali, da vam je pomemben/a?

Ali si lahko predstavljate?

Ja, to je teorija, ki ni daleč od prakse. Začne se s spoznavanjem. Odnos se gradi vsak dan sproti, ne da bi zavestno delali na “gradnji”.

Zavestno delo je delo, kjer pričakujemo plačilo. Zato pravim, da odnos živite. Ne vlagajte, ne načrtujte gradnje, ampak živite. Ko boste v miru čutili, boste brez težav pravilno reagirali, sprejemali prave odločitve, lažje razumeli in odpuščali.

Zato se osredotočite nase.

Odnos ni matematika, kjer med števila stlačimo znake, da dobimo pravilen rezultat. V odnosu so odtenki, kjer lahko zategnemo ali pa razumemo, lahko igramo dramo ali ne. Bolj ko poznamo in razumemo sebe, bolj vemo, kaj se z nami dogaja. Spoznamo, kaj si želimo, koliko obvladamo svoje misli, ego, notranje avtomatske procese … Odločimo se, ali bomo iskali krivca ali rešitelja. Odločamo se vsak trenutek življenja, ne da bi bili na to posebej pozorni.

To oblikuje našo osebnost.

Bolj ko poznamo sebe, bolj se ukvarjamo s sabo, tolerančni smo do drugih.

To je osebnostna zrelost.

Za to pa je treba včasih zavihati rokave. 13 do 20 let ali več hodimo v šolo, se učimo, da pridemo do znanja, da lahko opravljamo izbran poklic. Tudi potem je ves čas treba spremljati novosti na tem področju, da ne ostanemo zadaj in lahko sledimo razvoju. In ko se začne zatikati, je včasih dobro zavihati rokave in popraviti, kar lahko in kar zmoremo.

Odnos je rezultat najinih osebnosti.

Ne morem spreminjati njega.

Lahko spremenim sebe.

Ali je vredno?

Si čudež življenja in svet brez tebe ne bi bil popoln.

Hvala, ker delite 💖

Share on email
Email
Share on facebook
Facebook
Share on whatsapp
WhatsApp
Share on twitter
Twitter

Komentarji

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Druge objave

Vredna si

Draga vredna in pomembna,

slišana si.

Ali veš, da si čudovita?
Ali veš, da si dovolj dobra?
Ali veš, da je to dovolj?

Pojdiva drugače.

Če bi gledala film svojega življenja kot nepristranski opazovalec, bi rekla:
“To žensko občudujem. Vredna, pametna, sposobna, dovolj dobra, pomembna …”

To si TI. Rada bi, da vidiš sebe v pravi luči. Vredna si, zato ker si. Slišana si. Pomembna si. Si čudež življenja in svet brez tebe ne bi bil popoln.

Nesi to sporočilo dalje. Odnesi ga svoji prijateljici, sestri, znanki. Naj ve, da je tudi ona čudovita, da je čudež življenja.

Objem 🌻
Jana

Hvala, ker delite 💖

Share on email
Email
Share on facebook
Facebook
Share on whatsapp
WhatsApp
Share on twitter
Twitter

Zadnje objave

Čarobni odnos

FB skupina - nadgradnja knjige Čarobni odnos