Notranji procesi

Telo se avtomatsko, brez naše volje odzove na dražljaj. Če se zbodemo ali opečemo, avtomatsko umaknemo roko prej, preden smo razumsko sploh dojeli, kaj se je zgodilo. Živčni končiči pošljejo sporočilo in telo ukrepa. To je avtomatska obramba na dražljaj za preprečitev hujše poškodbe. Ko se znajdemo v nevarnosti, avtomatsko vemo, da pred poplavo zbežimo na visoko, da tečemo stran od ognja in ne proti njemu, bežimo stran od nevarnosti in ne proti nevarnosti.

Če smo napadeni, se branimo z večjo močjo, kot smo si kadarkoli lahko predstavljali, da jo imamo.

Vsi ti odzivi so avtomatski na sprožilec ali stresor. Živčni sistem omogoči, da telo reagira v trenutku z izločanjem stresnih hormonov, ki povzročijo hitrejši utrip srca in globlje in hitrejše dihanje, da v celice pride čim več kisika. Na ta način mišice zmorejo več in dlje časa. Stres sproži notranje procese, da nevarnosti ubežimo oz. se je rešimo.  Najpogostejši reakciji sta boj in beg. S telesno aktivnostjo tako telo razbremenimo stresnih hormonov.

Na čustveni stres telo reagira enako.

Vzdražni prag je meja, ko telo začuti stres. Višina vzdražnega praga je pri ljudeh različna. Na vzdražnem pragu je stresa ravno toliko, da nam da zagon, vztrajnost, porajajo se ideje in smo aktivni. Na koncu čutimo zadovoljstvo, izziv je bil ravno pravšnji.

Temu rečemo pozitivni stres. Ne škodi nam.

Bolečino, obisk pri zobozdravniku, injekcijo, višino, srečanja z različnimi živalmi … ljudje različno doživljamo. Pravimo, da ima nekdo nizek prag, se pravi, da prej zazna, prej reagira, nekdo drug pa ima ta prag višji. Merimo po sebi, zato včasih drugega težko razumemo.

“Kaj vse sem že dal jaz skozi, ti pa še tega ne zmoreš in samo jamraš!”

Stres pa ni vedno tako zaznaven, saj si sami ali nam drugi “dajejo korajžo”. Znani so primeri, ko je osebi po rutinski operaciji oslabela trebušna slinavka do te mere, da si je krvni sladkor morala uravnavati z dodajanjem inzulina.

Če je izziv prezahteven, če gre čez vzdražni prag, pride do čustvenega stresa.

Čustveni stres lahko imenujemo tudi stiska. Razlika je v tem, da fizične, realne, vidne, otipljive nevarnosti ni in zato se stresni hormoni ne “porabljajo”, ampak v našem telesu ostajajo.  Večina procesov se dogaja v našem nezavednem, mi pa se le slabo počutimo.

V nezavednem steče proces, ki oceni, ali smo situaciji kos ali ne.

Tudi na ta avtomatski proces zavestno nimamo vpliva. Nezavedno nam preko čustva sporoči, kaj se v nas  dogaja.

Čustvo je samo sporočilo. Neprijetna sporočila bi morali vzeti resno.

Sporočajo nam, da nekaj ni v redu, da je treba popraviti. Ko v avtu zasveti rdeča luč, ustavimo in ne gremo naprej, dokler ne rešimo težave. Ko v nas zagori rdeča luč, gremo naprej. Zakaj nam je avto pomembnejši od nas samih?

Tako se začne nalagati.

Nalaga se leta in leta. Samoobtoževanje, primerjanje z drugimi, občutje krivde, neustreznosti, sramu. Dovolimo in včasih še pomagamo, da se to razbohoti. Občutje moči, občutje, da zmoremo, postaja manjši. Strah postaja vse večji.

Preganjalci, kontrolorji, obtoževalci, ukazovalci, zastraševalci, karajoči starši – vsi ti demoni v nas dan in noč preganjajo, noč in dan zahtevajo.

Pred njimi na različne načine bežimo, hočemo jih utišati, se jih znebiti. A te neprestane grožnje, ukaze, zasmehovanja, poniževanja … nesemo sabo, kamorkoli gremo. S trudom jih uspemo potlačiti, zanikati, se sprenevedati, da jih ni.

To je delo. Za delo rabimo energijo.

Če energijo porabimo za to, nam jo začne zmanjkovati za vsakdanje zahteve življenja. Ker smo utrujeni, izzivi življenja postanejo težji. Vzdražni prag je nižji. Še prej pride občutimo novo stisko.

Nimamo več občutja, da bomo zmogli. Že ob misli se pojavi nova stiska.  Jutranjo tesnobo lahko zaznamo kot tesnobo, lahko pa kot nemir, razdraženost, utrujenost, brezvoljnost, slabo počutje, občutje, da se nam godi krivica.

Na začetku čez čas popusti, ko pa postane telo še bolj utrujeno, se nadaljuje v dan in potem v noč.

Tesnoba, stiska izčrpa telo tako, kot bi pretekli maraton.

Kaj bi se zgodilo, če bi vsak dan pretekli štiri maratone?

Ali bi z nasmeškom na obrazu naredili še vse ostale dnevne obveznosti?

Kdo to zmore?

Nihče.

Telo se utrudi, organi ne delujejo več optimalno in prižgani so vsi alarmi.

Svetimo kot novoletna jelka v rdečih lučeh, a mi gremo dalje. Namesto vase se usmerimo v okolico. Nesporazumi so na dnevnem redu, ne razumemo sebe, ne razumemo drugih. Občutimo, kot da se drugi spravljajo na nas, nam nalašč nagajajo, ne pomagajo, otroci so nemirni, neubogljivi, ker jih mi iritiramo s svojo energijo. Pogovor ni pogovor, ampak obtoževanje.

“To mi ni všeč, tisto mi ni všeč, tega nisi naredil/a, onega nisi naredil/a, to moraš tako in ono mora biti tako”.

Slej ko prej poči.

Ljudje se nam umikajo, nihče več nas ne vpraša, kako si, kako ti pomagam. Celo več, začutijo, da smo v stiski in zato lastne frustracije stresajo na nas. S tem naši demoni dobijo svojo hrano.

Klonimo, spet smo tiho, še bolj ustrežljivi, še bolj se potrudimo, še več zahtevamo od sebe.

Čez dan um nori, ponoči nori še bolj.

Ne moremo spati, se premetavamo.

Zbujamo se v bolečinah, imunski sistem peša, bolezen na bolezen nas plaši in dodatno jemlje moči.

V vse večji stiski smo.

Stres je vse večji.

Bitka doma in bitka v službi.

Red delamo zunaj, namesto da bi ga naredili v sebi.

Pravijo, da je izgorelost posledica slabih odnosov.

Slabi odnosi so posledica nepoznavanja sebe, nemoči, napačnih razlag in zato napačnih odločitev.

Si čudež življenja in svet brez tebe ne bi bil popoln.

Hvala, ker delite 💖

Share on email
Email
Share on facebook
Facebook
Share on whatsapp
WhatsApp
Share on twitter
Twitter

Komentarji

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Druge objave

Vredna si

Draga vredna in pomembna,

slišana si.

Ali veš, da si čudovita?
Ali veš, da si dovolj dobra?
Ali veš, da je to dovolj?

Pojdiva drugače.

Če bi gledala film svojega življenja kot nepristranski opazovalec, bi rekla:
“To žensko občudujem. Vredna, pametna, sposobna, dovolj dobra, pomembna …”

To si TI. Rada bi, da vidiš sebe v pravi luči. Vredna si, zato ker si. Slišana si. Pomembna si. Si čudež življenja in svet brez tebe ne bi bil popoln.

Nesi to sporočilo dalje. Odnesi ga svoji prijateljici, sestri, znanki. Naj ve, da je tudi ona čudovita, da je čudež življenja.

Objem 🌻
Jana

Hvala, ker delite 💖

Share on email
Email
Share on facebook
Facebook
Share on whatsapp
WhatsApp
Share on twitter
Twitter

Zadnje objave

Čarobni odnos

FB skupina - nadgradnja knjige Čarobni odnos