Moč besede

Beseda ima veliko moč.

Beseda je lahko strup ali zdravilo.

Beseda da polet ali človeka dotolče.

Obljube in zaobljube so beseda.

Beseda, ki se jo oprimemo.

Po tem merimo, kako smo dobri. Če nam uspe, smo zadovoljni in ponosni, če nam ne, nas lahko še bolj dotolče.

Ko nekdo ne izpolni obljubljenega, se lahko počutimo izdano, ponižano, nepomembno, zavrženo, prestrašeno … Verjeli smo. Rabimo rešilno bilko. A vse se začne in konča v nas. Naše misli so beseda. Moja, tvoja misel je beseda, ki telo zdravi ali zastruplja. Sami sebi lahko najbolj škodujemo. Zakaj ne bi to spremenili?

Zakaj ne bi končno začeli imeti radi sebe?

Misli, ki se podijo po glavi, besede, ki odzvanjajo v nas, v meni, v tebi podnevi in ponoči. Besede, ki so jih izrekli starši pred dvajsetimi, štiridesetimi leti, besede partnerja, prijateljev, sodelavcev in nadrejenih, vedeževalk, besede, ki smo jih prebrali. Kaj lahko jemo in kaj ne, kaj vse povzroča bolezni, stranski učinki zdravil, horoskop, energijska čira-čara o slabih energijah, entitetah, urokih, zakletvah, karmi … Bombastični naslovi, kratki članki s premalo razlage, podane so nepreverljive črno-bele trditve, zaradi katerih lahko čutimo nelagodje, strah, neustreznost …

Prepričanje je beseda.

Ko ljudem individualno svetujem in jih učim, kako uravnovesijo svoje telo, me na koncu pogosto vprašajo, ali v ozadju uporabljam še kaj. Priznam, da se vsakokrat nasmehnem. Ne, ničesar ne uporabljam. Nobene čira – čare ni. Postopek je včasih tako intenziven, da nastopi glavobol, vrtoglavica, slabost … ki na koncu izzveni in ostane neopisljivo počutje, za katerega si želimo, da bi trajalo.

Z besedo gradimo ali odstranjujemo notranje blokade.

Tako moč ima beseda. Beseda ima močno energijo. S tem se začne Sveto pismo: “V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. ….”

Ali obsojam, kritiziram, žalim, ranim, obtožujem … Ne kažimo s prstom, začnimo pri sebi.

Jaz.

Kaj delam jaz?

Kaj delam jaz sebi?

Kaj mislim o sebi?

Zakaj se kritiziram?

Zakaj se kaznujem?

Zakaj se obtožujem in ponižujem?

Zakaj hranim strah in demone?

Ker pomagajo. Pomagajo pri mučenju in seciranju samega sebe. Tu nastopi nezavedno – podzavest. Če o sebi “v glavi mislimo dobro”, hkrati pa delamo v svojo škodo, je prava resnica drugačna, kot se prepričujemo.

Naše življenje kaže temeljno prepričanje o nas samih v nezavednem ne glede na to, kaj mislimo v glavi.

Odločitev je beseda.

Kaznujemo sami sebi s pomočjo besede.

Beseda vodi življenje.

Dela je za naslednjih nekaj let dovolj. Kdaj se konča? Z zadnjim izdihom.

Upor lahko nastane, ko predlagam, da oseba začne o sebi misliti dobro, da se pohvali, da spusti navezanost na nekaj ali nekoga, kar ji škoduje, da se ne ukvarja z drugimi ampak s seboj, da v tem trenutku ni važno nič drugega kot ona sama. Ona sama.

Prešine jo misel: “Tako ne bo šlo. To nima smisla. Problem ni v meni, problem je v drugih.”

“Nima smisla, da se pohvalim.”

A čakamo na pohvale, na ljubezen, na sprejetost, na pomembnost, na vrednost.

“Tako se trudim, ljubim, potrpim … in sem vedno znova razočarana!”

Od drugih pričakujemo, želimo, se trudimo, silimo, izsiljujemo, pogojujemo, grozimo, jočemo, zbolimo, rabimo eno samo drobtinico prijazne besede.

“Rabim besedo.”

“Laži mi, vse bom verjela!”

“Povej, karkoli, daj mi besedo, ki jo rabim.”

“Reči karkoli. Karkoli, samo ne ignoriraj me.”

“Besedo, ki prinese olajšanje, besedo, da lahko verjamem, da lahko upam, da mi da moč, da vztrajam naprej, ker s tvojo pomočjo lažje slabše ravnam s seboj.”

“Daj mi to, česar ne znam, ne zmorem, ne morem dati sama sebi.”

Beseda ima moč.

Beseda je zdravilo ali strup.

“Ne, ni tako. Rada se imam, ne dovolim več, ampak se glasno postavim zase.”

“Odlično,”rečem.

“Pa si ob tem mirna, se dobro počutiš?”

“Imam čisto vest. Vsakemu povem, kar si mislim o njem.” 

Ali pa: “Ja, nekaj časa, potem se prikrade dvom, kaj se bo zdaj zgodilo, počutim se krivo, ne morem spati, ponoči podoživljam dogodek. Če ne bi on …” in smo spet pri drugih.

Obrnite se vase.

Spoznajte sebe, da se boste lahko imeli radi.

Poiščite besede, ki so postala prepričanja iz otroštva o neustreznosti, o nezaželenosti, nepopolnosti.

Vrzite jih ven.

Kako?

Tako kot sem napisala. Vrzite jih ven.

“Ne znam in to ne deluje.”

Poiščite notranjega otroka in ga potolažite.

“Ne gre, ne vidim, ne deluje, ne čutim.”

Naredite prostorčke.

“Nimam časa, sem zaposlena do zadnje minute naslednjih 150 let.”

“V redu, dovoli, da ti pomagam.”

“Hvala, a trenutno mi finance ne dovoljujejo. December je finančno naporen mesec, januarja so razprodaje, februarja je Valentinovo in si bom privoščila masažo, parfum in Janov koncert, marca grem na zadnje smučanje, aprila so že počitnice in gremo v toplice, maj je čas za piknike, junija je zaključek šole, obhajilo, valeta, julija odpotujemo v Grčijo, avgusta ob vikendih hodimo na morje, septembra je šola, oktobra grem na nekaj tečajev in delavnic, ki mi bodo pomagale, da osebnostno zrastem, novembra prihajam k sebi in se pripravljam na december.”

“V redu, razumem, nimaš časa, ne denarja.”

Imaš posnetke, poslušaj in poskusi sama. 

“Ne vem, ne odpre mi, nimam časa, slabo se sliši, nikoli nisem sama …”

In vse to je res. Razumem, ker je trenutno v stanju, ko je res tako.

“V redu, nikamor ne grem. Kadarkoli boš pripravljena.”

Življenje je moje, tvoje. Odločitve so koraki na poti. In razumem.

Nekaj si pa res želim. Želim, da bi lahko primerjali potek vzporednega življenja.

Kakšno bi bilo naše življenje, če bi šli pet minut kasneje od doma?

Kako drugače bi bilo naše življenje, če ne bi dobili službe, ki si je tako veselimo?

Kako drugače bi živeli, če se ne bi tako močno bali?

Kako bi bilo, če bi povedali, a molčimo in če bi molčali, ko preveč govorimo?

Kako bi bilo, če bi se nehali ukvarjati z drugimi, če bi govorili o sebi?

Če bi sprejeli, spustili, sprejemali drugačnost?

Če bi bil naš cilj notranji mir?

Če bi nehali iskati razloge, zakaj … pa karkoli že.

Če bi nam bilo res mar.

Če se ozremo nazaj, lahko ugotovimo, kaj vse je določilo, da smo tu, kjer smo.

Kdaj, kje in kako se je že začela pot današnja pot?

Niti slutili nismo, kaj vse bomo doživeli, čutili. In ves čas so v nas besede.

“Naredi to, naredi ono, ne smeš, moraš, kriv si, zmoreš, odličen si, poskusi, niti ne pomisli, da bi …”

Zaradi teh, takšnih in drugačnih besed sprejemamo odločitve.

Kako bi bilo, če bi nekdo zavrtel film in rekel: “Če boš naredil drugače, bo tvoje življenje boljše, lažje.”

Ali bi še oklevali?

Ko spremenimo sebe, se spremeni bo svet.

Za spremembo dovolj ena sama beseda.

Si čudež življenja in svet brez tebe ne bi bil popoln.

Hvala, ker delite 💖

Share on email
Email
Share on facebook
Facebook
Share on whatsapp
WhatsApp
Share on twitter
Twitter

Komentarji

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Druge objave

Vredna si

Draga vredna in pomembna,

slišana si.

Ali veš, da si čudovita?
Ali veš, da si dovolj dobra?
Ali veš, da je to dovolj?

Pojdiva drugače.

Če bi gledala film svojega življenja kot nepristranski opazovalec, bi rekla:
“To žensko občudujem. Vredna, pametna, sposobna, dovolj dobra, pomembna …”

To si TI. Rada bi, da vidiš sebe v pravi luči. Vredna si, zato ker si. Slišana si. Pomembna si. Si čudež življenja in svet brez tebe ne bi bil popoln.

Nesi to sporočilo dalje. Odnesi ga svoji prijateljici, sestri, znanki. Naj ve, da je tudi ona čudovita, da je čudež življenja.

Objem 🌻
Jana

Hvala, ker delite 💖

Share on email
Email
Share on facebook
Facebook
Share on whatsapp
WhatsApp
Share on twitter
Twitter

Zadnje objave

Čarobni odnos

FB skupina - nadgradnja knjige Čarobni odnos