Nezavedno – podzavest je skladišče energije zapisov naših prepričanj, mnenj, vzorcev, verjetij, ugotovitev, dogodkov, navad … Na žalost tega skladišča ne moremo sistematično sproti urejati.
Pojma nimamo s kakšno in kolikšno čustveno energijo se bo katera informacija, izkušnja, mnenje, misel uskladiščila in katera bo šla mimo nas.
Zgodi se, da rečemo: “Nisem vedel, da se me je to tako dotaknilo. Mislil sem, je šlo bolj mimo mene, zdaj pa kar ne morem naprej.”
Nad nezavednim nimamo nadzora, ne moremo pospraviti, ne moremo zavreči, kar nima smisla ali nam celo škodi. Nezavedno samo shranjuje.
Ne presoja, ne tehta, nima “pameti” ali “logike”, ki bi rekla: “Ej, tole nima smisla. Tole je škodljivo. Tega ne rabim.”
Pravzaprav je krivično, da na nezavedno nimamo vpliva, ker ravno nezavedno diktira naše mišljenje, sklepe, predvidevanja, reakcije, čustva, odločitve, dejanja … Smo marioneta nezavednega.
Procesi v nezavednem tečejo neprestano. Podzavest ne miruje.
Ni preteklosti, ni prihodnosti, vse je le sedaj.
Ta trenutek.
Zdaj.
Ves čas je zdaj. Energije so ves čas aktivne in se med seboj združujejo, tvorijo nova prepričanja in neznaten in nepomemben dogodek preteklosti čez leta nakopiči veliko energije in postane pomemben in težaven za naše vsakodnevno življenje.
Življenje olajšajo obrambni mehanizmi, ki poskrbijo, da informacije iz nezavednega večinoma ostanejo nezaznavne ali jih predrugačijo in preslikajo na drugega …
Sporočila nezavednega se prevedejo v čustva. Vzrok, da čutimo, kakor čutimo, je v nas.
Temeljni problem je varnost.
A redkokdo reče: “Žalosten sem, ker se ne počutim dovolj varno.”
“Jezen sem zato, ker se bojim, ker nisem varen.”
“Izbruhnem takrat, ko se ne počutim varno.”
“Zahtevam, ker se ne počutim varno.”
“Prepirljiv sem, ker se ne počutim varno.”
“Jem, kupujem nepotrebne stvari, kopičim, pospravljam, ne pospravljam, ker mi to daje trenutno uteho, ker me je strah in groza.”
“Depresiven sem, ker se ne počutim varno.”
“Moškim in ženskam ne zaupam, ker nimam dovolj močnega občutja varnosti.”
“Nadziram, ukazujem in komandiram, ker me je strah.”
“Groza v meni prevlada, nima kontrole nad besedami in dejanji, zato ranim druge, hočem jih prisiliti, da mi dajo to, kar mi manjka, česar ne morem dati sam sebi.”
Z meseci in leti se v našem nezavednem vse premeša in zmeša in zato na dan prihaja zmešnjava. Iz zmešanega in premešanega ne more priti drugega kot zmešnjava. Zmešnjava je zmešnjava in ne nekaj jasnega. In ta zmešnjava ima lahko zelo močno energijo, ki nas prisili, da postavimo močne obrambne mehanizme.
Um hoče odgovor, zato zaključi: “Ti si kriv. On je kriv. Oni so krivi.”
Če je torej vzrok za naše slabo počutje zunaj, moramo spremiti to zunaj. In spreminjamo zlepa ali zgrda ali pa se umaknemo.
Naučimo otroke prepoznavanje in odstranjevanje čustvenih energij.
Še ne desetletna deklica je v šolskem spisu z naslovom Moja mami prvi stavek napisala: “Rada te imam zato, ker me potolažiš, ko sem v stiski.”
Varno okolje je tako pomembno. Prva misel na mami je varnost in sprejetost.
Deklica ve, da je na varnem, da je stiska normalen del življenja, da lahko spregovori, da zato ni slaba, da z njo ni nič narobe in da lahko svojo stisko deli z osebo, ki ji zaupa in ji daje varnost.
Na ta način otrok polni prostorček varnosti in hkrati gradi dobro samopodobo. Občutje varnosti in dobra samopodoba pa sta temelj, da se z neprijetnimi čustvi upamo soočiti, se o njih pogovoriti, jih predelati.
Negativnih čustev ni, čustva so le prijetna in manj prijetna.
Mnenje o nas samih je uskladiščeno v nezavednem. Samopodobo oblikujejo stavki, neverbalna sporočila, dejanja, stereotipi, izkušnje, dogodki … ki se v nezavednem nabirajo od otroštva dalje in so se zmešale in premešale in se še vedno mešajo in združujejo v nezavednem v naša prepričanja. Razuma v nezavednem ni, zato je vse skupaj včasih ena čorba brez logike.
In v nezavednem so ta temeljna prepričanja ukoreninjena in hkrati skrita.
Tako smo vedno znova lahko presenečeni, kakšno je pravzaprav naše mnenje, prepričanje o nas samih. Marsikaj nas preseneti, osupne, če le uspemo zaznati in prepoznati sporočila notranjosti. Zato je pomembno, da se ukvarjamo s seboj in ne toliko z drugimi.
Še mi ne vemo, kaj in kdo smo, kako bomo potem vedeli kaj in kdo so drugi.
Samozavest pogosto zamenjujemo s samopodobo. Lahko se zgodi, da smo samozavestni s slabo samopodobo. Samozavest povečujemo z motivacijskimi govori, nenehnim ponavljanjem pozitivnih stavkov.
To je koristno v primeru, ko smo tik pred zdajci težko nalogo in rabimo umeten poriv, da speljemo, zmoremo, naredimo …
Na koncu pogledamo, kaj se je z nami pravzaprav dogajalo in kje je vzrok za naporna občutenja. Če se pogosto prepričujemo in treniramo samozavest, se lahko začnemo oddaljevati od sebe, svojega srca, duše, svoje biti. Osredotočeni smo v glavi, um bo prevladal in vse težje prepoznavamo svoja čutenja, ki so prava sporočila, kaj se v nas dogaja.
Tu se navadno zapletemo v zanko.
Napačno prepričanje o negativnih čustvih nas lahko še bolj oddalji od samega sebe.
Ponovno, negativnih čustev ni, so le neprijetna. Te neprijetnosti se hočemo znebiti. Ker ne vemo kako, se osredotočimo v glavo in si prigovarjamo karkoli že, da nam je lažje. Ker neprijetnih čustev ne predelamo, se energije kopičijo, še težje nam je, še bolj se pozitivno prepričujemo, še bolj potlačimo, še bolj se osredotočamo v glavi in potem enkrat poči. Tako ali drugače.
Zato težim: “Kaj čutite? Kaj čutite? Kaj čutite?”
