Samopodoba je to, v kar smo mi globoko v sebi prepričani in ne to, kar mi o sebi v glavi mislimo.
Na predavanjih predavatelja zanima, če ima kdo kakšno vprašanje. Vprašanje lahko imamo, pa ne vprašamo, ker nam je neprijetno vstati, oči drugih so uperjene v nas, lahko postavimo “neumno” vprašanje in ker se izpostavimo. Na izpitu kljub znanju zmrznemo. Vzrok za strah pred javnim nastopanjem je v naši samopodobi.
Slaba samopodoba – občutek manjvrednosti ali celo ničvrednosti vpliva na odnose.
Ne upamo spregovoriti.
Ne upamo povedati, kaj si želimo, kaj rabimo, kaj čutimo, kaj nam je všeč.
Nase jemljemo krivdo, ki to sploh ni.
Opravičujemo se po nepotrebnem.
Trudimo in potrudimo se za vse in vsako malenkost.
Zmedemo se ob pohvali.
Ne znamo sprejeti komplimenta.
Neskončno hvaležni smo za najmanjšo pozornost.
Ne zapuščamo, ampak pustimo, da nas še naprej zlorabljajo – fizično, psihično lahko tudi spolno.
Usmerimo se v to, da bomo uganili in ustregli, brali misli in želje.
Tako močno smo usmerjeni navzven, da ne zaznamo sporočil nezavednega, nekaj v nas nas neznosno sili, da smo tihi, ustrežljivi, nezahtevni, prijazni, skromni in ponižni.
“Ne zaslužim si več, kot imam.”
Zato si težko privoščimo počitek, razvajanje, nakup nečesa, kar bi bilo samo za nas.
“Ne zaslužim si. Ne rabim. Ne morem si privoščiti.”
To je ena skrajnost.
Druga skrajnost je, da nam vse pripada. Glasni doma, v družbi in službi. Najbolj pametni, najbolj duhoviti, najbolj šarmantni, najbolj lepi, vedno imamo prav in ta prav je edini. Tako in nič drugače. Imamo veliko pravic in malo ali noč dolžnosti. Večino časa smo v drami. Ko jadramo na valu uspeha in sreče, hočemo še više in še več. Več odobravanja, več všečkov, več pozornosti, več oboževanja, višjo plačo, več pravic, brezplačne usluge in da se svet vrti okoli nas.
“To mi pripada.”
V odnosih smo naporni. Ves čas nam nekaj manjka.
“Premalo se potrudiš, nisi pozoren.”
“Samo jaz vlagam v odnos.”
“Zakaj ne narediš tako, kot sem rekla?”
“Kolikokrat moram še ponoviti?”
“Ne poslušaš.”
“A to je vse, kar si mi kupil?”
“Pusti me na miru in ne gnjavi me.”
“Kar naprej nekaj težiš s problemi.”
“Rabim čas zase, za šport, za prijatelje.”
“Zdaj vidim, koliko ti je mar zame. Ne potrudiš se.”
Nadaljujete lahko sami.
Ni dovolj in je premalo.
Kupujemo in si privoščimo stvari, ki si jih v tistem trenutku zaželimo, biti moramo v trendu in končno nam to pripada.
Pripada nam vse na svetu in krivično je, da do vsega ne moremo.
Bančni račun je že zdavnaj izdihnil.
Imamo super avto, a nimamo denarja za žarnico, ki je pregorela.
Imamo najdražji telefon, a nimamo denarja za plačilo naročnine.
Zmenjamo banko, dobimo nov limit, nov kredit, če je treba hipoteko. Bomo že. Samo enkrat se živi. Kdaj si bomo privoščili, če ne zdaj?
Prvi opis je opis nesamozavestne osebe, drug opis je opis samozavestne osebe.
Skupna jima je slaba samopodoba.
Večina nas se najde med obema skrajnostma. Z opazovanjem svojih čustev, občutij, reakcij, misli, zaključkov lahko najdemo, kaj je v nas, kaj je v našem nezavednem, ki vpliva na naš vsakdan, na naše odnose.
To lahko izboljšamo, popravimo, smo razumsko bolj pozorni na to.
Ne gre čez noč, ker čez noč tudi ni nastalo, v nekaj tednih z nekaj dela pa že čutimo izboljšanje. Temelj za boljšo samopodoba je občutje varnosti. Graditi začnemo od tu naprej. Občutje varnosti globoko v nas. Do tega globoko v nas postopoma pridemo z notranjim otrokom in ne s prepričevanje v glavi.
V glavi se prepričujte samo takrat, ko morate nekaj speljati ali se počutiti bolje zdaj in takoj.
Spremembe, ki se zgodijo globoko v nas, so trajne, ostanejo in zato lahko gradimo na njih. Nihče ne reče, da vlaga v dobro samopodobo, ampak da samopodobo gradi.
Ko boste gradili samopodobo, boste gradili tudi odnos do drugih.
Marsikomu to ni všeč, ker je preveč dela in gre prepočasi. Zato se odločijo za drugo možnost. Ta druga možnost pa je, da se vedno znova in znova znajdejo v enaki situaciji.
“Kar naprej se mi ponavlja eno in isto.”
“Vedno naletim na točno enakega tipa, enako žensko.”
“Joj, zakaj se mi to dogaja?”
Saj veste kako gre: “Kakor znotraj, tako zunaj.”
Ko se učimo voziti, plesati, igrati na inštrument, ko menjamo službo in se učimo novih procesov, miselno spremljamo vsak gib, mislimo na naslednji korak. Miselno spremljanje je utrujajoče, pravimo, da je naporno.
Znanje osvojimo s ponavljanjem.
Vaja, vaja, vaja in potem znamo. Potem delamo “avtomatsko” in nam je lažje. Naporno je, ko je znanje “v glavi”, ko obvladamo samo teorijo, manj naporno je, ko je znanje ponotranjimo, ko delamo samodejno.
Znanje, gibi, povezave procesov so uskladiščeni v nezavednem in pravimo: “To delam avtomatsko in ne razmišljam.”
Npr. sklopko, plin, zavoro, smernike menjamo avtomatsko. Ko se naučimo voziti kolo, znamo to celo življenje, ne glede na to, koliko časa je preteklo od zadnje vožnje. Enako je s plavanjem, kuhanjem, kolesarjenjem … Ustvarili smo navado.
Navada je dobro uskladiščena in zasidrana v nezavednem. Če jo hočemo spremeniti, to od nas zahteva veliko truda.
Navada se zasidra, ukorenini v nezavedno z razliko od odločitve:
“Tega ne bom več počel.”
“Zdaj bom delal drugače.”
“Shujšal bom.”
“Več bom spal.”
“Več bom telovadil.”
“Opustil bom alkohol, cigarete, druge substance.”
“Ne bom več kupoval stvari, ki jih ne rabim.”
“Ne bom se burno odzival.”
“Ne bom več zapuščal odnosa.”
“Bom pozitiven.”
Navada je močno ukoreninjena, saj jo največkrat spremlja kratkotrajno ugodje, odločitev kot lahek oblaček plava po nebu.
Odločitvi zato dodamo zaobljubo.
Najpogosteje za novo leto. Odločitev in zaobljuba skupaj imata več energije kot odločitev sama. S to energijo smo lahko oziroma največkrat nismo kos energiji navade. Večine odločitev ali zaobljub ne uresničimo. Zmanjka “goriva”, zmanjka energije odločenosti, želje, popustimo pod težo energije vseh neprijetnih občutij, ki spremljajo spreminjanje navade.
A vsak manjši “uspeh” da zagon, da vztrajamo.
Uspeh je energija, ki jo iz dneva v dan porabimo, da navada izgublja svojo moč. Zato se pohvalite, čestitajte si, bodite zadovoljni s seboj.
V nezavednem je shranjena energija naših izkušenj in dogodkov. Zavestno smo že zdavnaj pozabili. Večino stvari pozabimo. Še več. Precej se potrudimo, da potlačimo tudi boleče in neprijetne spomine. Saj nam slej ko prej uspe. Ampak nezavedno je svoj svet v nas.
Tam nič ne miruje, ves čas je žur, zabava, parti.
Kakšna je ta zabava, je odvisno od udeležencev.
Več kot je ran, strahu, nezaupanja, slabe samopodobe, demonov večja je galama. Kot da so se Kingstoni naselili v nas. Vse skupaj bi bilo smešno, če ne bi bilo zelo resno. Vojska obrambnih mehanizmov se aktivira in s pomočjo prepričanj hoče preprečiti opustošenje in nevarnosti, ki nam grozijo. Tudi to je eden od vzrokov za naše slabo počutje, bolezni, slabe odnose. Čez dan še nekako gre, ponoči gremo spat, obrambni mehanizmi zaspijo in okrog dveh, treh se začne.
Tu je nočna mora, panični napad v vsej svoji drami, galama je prišla na površje.
Izmučeni nadledvični žlezi z zadnjimi močni oddajata hormone, poviša se srčni utrip, poveča se število vdihov, telo zasede smrtni strah. Razumu ni nič jasno, ne vidi nevarnosti, zato nič ne naredi. Um bezlja okoli kot nor. Dobrodošla galama. Statistično je največ srčnih napadov in srčnih in možganskih kapi v zgodnjih jutranjih urah.
Travme preteklosti predelate z notranjim otrokom.
Notranji otrok ni samo nekaj srčkanega na travniku, je veliko več. A večina ljudi se zadovolji s tem. S srčkano deklico, ki se igra na travniku, ki skače, poje, pleše in se guga, ali z iskrivim fantkom, ki dela mlinčke in se igra z avtomobilčki. Samo notranji otrok ima dostop do pozabljenih ran.
Z notranjim otrokom pridemo do najzgodnejše dobe, do aktivnih bolečih procesov, ki jih predelamo do konca.
Ni jih več. Nimajo več moči, nimajo več vpliva na nas. Dogodki, izkušnje, ki se jih spomnimo, da ostanejo samo spomin. Spomin brez čustev. Spomin, ne da bi se še kaj zganilo v nas. Dokler se zgane, je aktivno. Ko se ne zgane, energije ni več.
Če želite spremeniti življenje, začnite znotraj sebe.
To je prava pot.
