Radi se žogamo. Žogo si podajamo različno hitro in različno močno. Podajanje je prav luštno, dokler ne zaboli. In pravijo, da pametni odneha.
Kako bi bilo, če ne bi odreagirali na prvo žogo?
Kako bi bilo, če bi reagirali pozneje?
Ali če bi reagirali drugače?
Bilo bi drugače. Nimamo vzporednega življenja, da bi lahko primerjali, kako bi bilo, če bi rekli eno ali če bi rekli drugo ali če bi bili preprosto tiho.
Odločimo se in vsaka odločitev ima posledico.
Vsaka akcija ima reakcijo.
Potem so tu še prepričanja in navade. Prepričani smo, da imamo do tega pravico in da je način ustrezen, ker smo tako navajeni.
Moj namen ni, da kogarkoli prepričujem, čeprav se velikokrat tako bere. Tanka meja je med mnenjem in prepričevanjem in ta meja je v vsakem posamezniku.
Moj namen je, da mislite in premislite.
In potem vzamete ali vržete stran.
Vrnimo se k žogi. Žoga je prispodoba naše reakcije.
Reagiramo na način, za katerega verjamemo, smo prepričani, da je pravilen in ustrezen.
Reagiramo v dobri veri, da je tako prav.
In lahko se zgodi, da smo v zmoti.
Lahko se zgodi, da smo razočarani.
Še več, celo drugi nam povedo ali pokažejo, da so razočarani nad nami, da smo neustrezni, da nismo dovolj dobri …
Če se to dogaja, nima smisla vztrajati.
Pametna izbira je, da nekaj spremenimo.
In spremenimo lahko samo sebe in s tem svoje reakcije.
Jezik je hitrejši od pameti.
Rečemo, preden pomislimo, kaj bomo s povedanim dosegli.
Napišemo sporočilo, preden pomislimo, kakšna bo posledica.
Potem srečamo človeka, ki ima vse preračunano. Izbira prave besede, laska, se strinja, kima in leze – saj veste kam. Prepoznamo ga kot zlaganega človeka, kot osebo, ki ni iskrena, za razliko od nas.
Ne, ne nagovarjam vas, da postanete zlagani, da se pretvarjate, da govorite nekaj, česar ne mislite, nagovarjam pa vas, da rečete in uporabite besede, da vas bo druga oseba slišala in da je ne boste ranili.
In to lahko storimo šele, ko dovolj dobro poznamo sebe. Zato vas nagovarjam, da si postanete pomembni, da se zanimate zase, da vas zanima, kaj je v vas, da nehate bežati pred sabo, da spoznate svojo temno plat, da jo sprejmete in se s tem osvobodite, da odnos, pa katerikoli že, gradite, da se zbližujete, si bolj zaupate.
Ko spoznate sebe, se boste lahko sprejeli in šele takrat boste lahko sprejeli druge ljudi, ki si jih želite imeti radi, pa vas kar naprej nekaj na njih moti in zato popravljate, ali se pritožujete, ali sitnarite in s tem podirate.
V odnosu čutimo. Čutimo različno in ta energija ni zlagana. Vnašamo to, kar je globoko v nezavednem, zato ne pomaga, če se prepričujemo, da je vse v redu.
To čutenje zaznamo z mirom ali nemirom v sebi. Da to lahko zaznamo, se moramo počutiti dovolj varno, drugače bomo lagali sami sebi.
In tako se lahko znajdemo v začaranem krogu. Iz tega kroga lahko gremo, ko se svojih čustev, pa kakršnih koli že, ne bojimo.
Ne bojimo se jih več takrat, ko jih znamo predelati. Takrat gremo lahko v globino in spoznanja sebe. Pogosto smo presenečeni, kaj vse je v nas.
Odkriva se nam plast za plastjo.
In delamo.
In se osredotočamo nase.
In čistimo.
In počutimo se vse bolje in bolje.
Dogajajo se lepe in prijetne stvari, zapletene zadeve se razpletajo.
Zakaj? Zato, ker to kar smo, oddajamo.
In kar oddajamo, privlačimo.
Oddajamo to, kar je globoko v nas, ne to, kar se v glavi prepričujemo.
Če kaj, vas prosim, da mi to verjamete.
Spoznajte svoje globine. Imate možnost, verjetno tudi čas.
Najti morate edinole smisel.
Tu se začne ljubezen do sebe.
“Ali se imam tako rada, da bom poskrbela, da se bom nehala kriviti?”
“Ali se imam tako rada, da si bom nehala lagati?”
Ali se imam tako rada, da ne bom drugim dovolila, da določajo mojo vrednost?”
Ali se imam tako rada, da bom zaščitila srce in ne bom dovolila, da ga ranijo?”
Ali se imam tako rada, da bom ukrotila strahove, ki mi ne dajo spati in uničujejo moje telo?”
“Ali se imam tako rada, da bom obvladala demone, ki mi govorijo, da nisem vredna, pomembna, da ne zmorem, da si ne zaslužim?”
“Ali se imam tako rada, da bom predelala preteklost, ki še vedno boli?”
“Ali se imam tako rada, da bom s sabo ravnala tako, kot želim, da drugi ravnajo z mano?”
“Ali se imam tako rada, da bom do sebe prizanesljiva, ljubeča, si dovolila počitek, ko ga rabim?”
“Ali sem se pripravljena soočiti s svojimi notranjimi bolečinami?”
“Ali sem pripravljena spoznati sama sebe?”
“Ali …
“Ali …
To so prava vprašanja in pot v dober odnos, pa katerikoli že.
