Skromnost

Slovenci smo skromen narod. Ponosni smo na to. Skromnost je vrlina in to vrlino želimo prenesti na otroke. Želimo pridne in skromne otroke. Preziramo ljudi, ki imajo več. Še bolj preziramo ljudi, ki si želijo še več.

“Skromnost je lepa čednost. Kdor z malim ni zadovoljen, velikega vreden ni,” sta pregovora ob katerih smo zrasli. “Ne bahaj se in ne bodi nadut, saj se lastna hvala pod mizo vala.”

Na forumih lahko spremljamo prerekanja, kdo zna preživeti z manjšim mesečnim dohodkom, da zna skuhati kosilo za en evro s tremi hodi in zraven še zatrjuje, da z malo iznajdljivosti ni težko. Jasno je, da javni uslužbenci preveč zaslužijo za kofetkanje v službi, jasno je, da privatniki živijo na visoki nogi zaradi izkoriščanja delavcev in predragih storitev. Uspeh drugih težko prenesemo. “Naj sosedu crkne krava, če je že sami nimamo.”

Pehanje za denarjem je vredno prezira. Skromni smo in na to ponosni, a hkrati se revščine sramujemo in težko prosimo za pomoč. Svetu hočemo kazati, da imamo, a hkrati hočemo biti skromni.

Slovenci smo tudi darežljiv narod. Humanitarna zbiranja denarne in druge materialne pomoči vedno znova presenetijo. Pravzaprav bi bilo presenečenje, če humanitarna akcija ne bi uspela. Radi in z veseljem pomagamo.

Pomagamo lahko zato, ker imamo. Na to smo lahko ponosni in prav bi bilo, da bi ta ponos tudi občutili.

Skromnost je lastnost, zaradi katere lažje živimo. V sebi smo pomirjeni, saj ni pritiska po nenehnem pehanju in dokazovanju. Problem nastane, če je skromnost vrlina s katero se želimo ponašati. To dvoje ne gre skupaj. Skromnost tako postane lastnost s katero dokazujemo, da smo boljši od drugih ljudi.

V tem primeru mora skromnost spremljati tudi pomanjkanje. Pomanjkanje pa sproži želje. Neuresničene želje sprožijo nezadovoljstvo.

Krog je sklenjen. Nastane drama v kateri ne uživamo, a vseeno ne moremo brez nje. Kamorkoli se obrnemo, lahko nekoga napademo. Kot preganjalci udrihamo čez državo, službo, družbo, prijatelje, partnerje in otroke. Država samo jemlje in nič ne da in pozabimo na to, da živimo v zgornji četrtini vseh držav glede varnosti, možnosti in obilja. Drugi manj delajo in več zaslužijo, čeprav si samo domišljamo, da poznamo naravo njihovega dela. Ko smo v vlogi napadalca ali žrtve, naš svet res ni lep in spodbuden.

Zaključimo lahko celo, da ni nikjer slabše države kot je Slovenija.

Vem, da malo pretiravam, a se včasih le zaradi pretiravanja lahko malo zamislimo.

Kje sem jaz?

Kako jaz o tem razmišljam?

Kaj jaz cenim in preziram?

Kaj si želim?

Koliko se to sklada z mojimi vrednotami?

Ali mi morda nezadovoljstvo povzroča notranji konflikt za katerega niti ne vem?

Če bi bilo vse mogoče, kako bi živel, kaj bi imel in kako bi se ob tem počutil? Odgovor na to vprašanje vas bo presenetil.

Skromnost ni vezana le na denar in materialne dobrine.

Skromni smo, zato se ne pohvalimo.

Čakamo, da nas pohvalijo drugi.

Čakamo, da vidijo naš trud in dosežke.

Čakamo na hvaležnost.

Čakamo, da nam vrnejo. Čakamo, da nas nagradijo.

In slej ko prej smo razočarani. Ker ni po našim pričakovanjih in ker je premalo.

Skromni smo, zato ne povemo, kaj želimo. Čakamo, da bomo izbrani, da bodo drugi znali brati naše misli, da bodo začutili, kaj si želimo, da bodo pozorni, ljubeči, da nas bodo osrečili, da bodo cenili, kar smo v njih ali odnos vložili. In smo slej ko prej razočarani. Dvojno sporočilo je vedno problem.

“Ničesar si ne želim,” in ko ta nič dobi, je užaljen-a, ogorčen-a, jezen ali jezna z očitkom, kako je nekdo lahko tako nečuten, ignorantski, neljubeč in nepozoren.

“Ne, ne, je že v redu,” pa niti približno ni. Vidi in čuti se.

“Povej, ker ne vem, ne znam brati misli, ne morem uganiti.”

“Ne. Če tega ne veš, nima smisla, da ti razlagam.”

Lahko si domišljamo, da smo skromni, a nam ni nikoli dovolj, ali pa ni dovolj dobro. Zavidamo, a si ne priznamo. Občutimo razočaranje, krivico, užaljenost, jezo, lahko postanemo arogantni zaradi občutka nevrednosti, nepomembnosti.

Zaradi notranjega konflikta med prepričanji in željami, pohlep, zavist, želje po uničenju, maščevanju … izgubljamo notranji mir, razžira nas, ne pusti spati in uničujejo odnose.

Prav je, da imamo želje in cilje. Prav je, da si želimo več in bolje. Brez tega ni napredka. Priznajmo si, da si marsikaj želimo. Začutimo, da s tem ni nič narobe. Zato še nismo slabi in obsojanja vredni. Prav je, da se ozremo okoli sebe in rečemo prijatelju:

“Zavidam ti, jaz bi tudi, a ti hkrati iz srca privoščim,” in ob tem tudi tako čutimo.

V tem zavidanju ni nič slabega, je le neizpolnjena želja, ki se na ta način v prihodnosti lahko izpolni. Dovolite si pogled vase. Povejte, kaj želite, in začutite in to boste dobili. Zelo dobro premislite, kaj si želite.

Ravnovesje med skromnostjo in pohlepom prinaša notranji mir in samozadovoljstvo.

Cenimo in smo hvaležni, kar nam življenje prinaša, omogoča nam, da hitro predelamo stres zaradi razočaranja. Ne oklepamo se, spuščamo, zaupamo življenju in čutimo hvaležnost.