Če kaj, sem se v življenju naučila poslušati tihe in ne glasnih. Če je nekdo glasen, še ne pomeni, da je zato bolj pameten, bolj učen, da je naredil več in bolje, ali da mu je huje ali težje.
Glasnost ni merilo, prej je iskanje pozornosti, mašilo, izsiljevanje ali manipuliranje.
Prepričevanja, teorije zarot, bombastični naslovi preplavljajo splet. En glasnejši od drugega, nova novica mora preseči staro. Vse je samo še bolj glasno in bolj glasno in še bolj glasno.
Zakaj ne bi preprosto utihnili?
Zakaj ne bi bili čisto malo, malo tiho sami s sabo?
Zakaj ne bi prisluhnili nekomu, ki ni glasen, ki nima takoj odgovora?
Zakaj ne bi prisluhnili otroku in mu dali čas, da zbere misli, da se umiri?
Zakaj ne bi prisluhnili partnerju/partnerki, možu/ženi?
Utihnimo, za trenutek utihnimo.
Utihne naj um.
Utihnejo naj misli.
Utihnejo naj strahovi.
Utihnejo naj demoni.
Mi in svet rabi tišino.
Da bomo lahko spet slišali prave stvari.
Služba, šola, dodatne dejavnosti, šport in rekreacija, obiskovanje in druženje s prijatelji in sorodniki je bil vsakdan večine od nas.
Vse načrtovano in obvezujoče in velikokrat premalo spontano.
Akcija na akcijo iz dneva v dan. Ves čas jadramo na adrenalinu in se čudimo, zakaj izgorevamo, zakaj so naši otroci nemirni, tekmovalni, preutrujeni. Zdaj smo prisiljeni ostati doma. Seveda gremo lahko ven, a ni več isto. Ni prireditev, ni velikih druženj.
Prisiljeni smo se ukvarjati drug z drugim.
Ali znamo živeti brez urnika, načrtovanih dejavnosti, brez pretiranega športa?
Ali znamo živeti brez adrenalina?
Ali znamo doma brez nemira preživeti dan z ljudmi, ki jih imamo radi?
Ali znamo samo biti?
Zdaj je čas za umiritev.
Zdaj je čas za mir.
Ustavimo se, zadihajmo in poglejmo drug drugega.
Ali se sploh poznamo?
Ali se znamo pogovarjati?
Ali nas sploh zanima, kaj oseba s katero živimo, misli, si želi, kaj jo skrbi, kako se počuti?
Ali nas zanima, kaj doživljajo naši otroci?
Ali mislite, da je vse to enostavno?
Poskusite, vprašajte, opazujte, poslušajte in boste videli. Lahko boste presenečeni.
Umirimo se.
Ustavimo se.
Samo bodimo.
En dan v tednu samo bodimo.
Če se v preteklosti skoraj nismo mogli izogniti drami v službi in doma, imamo zdaj enkratno priložnost, ker je vse okoli nas bistveno bolj dramatično kot kadarkoli do zdaj. Zdaj imamo res priložnost, da se že zjutraj vprašamo, kako stresno želimo preživeti dan.
Ali želim preživeti dan v miru?
Ali želim preživeti dan s čim manj stresa?
Ali želim preživeti dan brez razburjanja, pritoževanja, prepira, nezadovoljstva?
Ali si?
Verjetno si.
Ko delamo, delajmo, ko kuhamo, kuhajmo, ko pospravljamo, pospravljajmo, ko smo z otroki, se jim posvetimo, ko smo s partnerjem, bodimo z njim.
Tukaj in zdaj.
Samo to.
To je vsa čarovnija harmonije.
Biti tukaj in zdaj.
Videli boste, kako veliko boste imeli, dobili, slišali, doživeli, čutili …
