Drama, večna in nedokončana drama, ki se je ne moremo znebiti. Na kratko sem strnila nekaj pravil, ki delujejo:
- Če se hočemo počutiti res, res slabo, dramatizirajmo.
- Če hočemo imeti res zapletene odnose, dramatizirajmo.
- Če hočemo res naporno službo z napornim okoljem, dramatizirajmo.
- Če hočemo veliko komplikacij, ovir na poti, pa kakršnikoli že, dramatizirajmo.
- Če nočemo dolgočasnega življenja, če hočemo, da se nam bo veliko dogajalo, dramatizirajmo.
- Če hočemo vse to ohraniti, potem moramo dejansko stanje zanikati.
To je recept, da nam v življenju ni dolgčas in da se nam neprestano nekaj dogaja. Močno, močno čutimo. Kaj čutimo, je odvisno od trenutnih čustev, ki prevladajo.
Ali res to hočemo? Če je odgovor NE, ponujam nekaj rešitev.
Če se imamo radi, bomo najprej poskrbeli, da si bomo znali prisluhniti.
“Ne zanima me, kaj govorijo, zanima me, kaj se dogaja v meni.”
Prvi pogoj za to je, da ustvarimo tišino. Tišina pomeni, da nehamo govoriti. Utihnemo za pet minut.
Drugi pogoj je, da nehamo misliti. Pet minut brez misli.
“Ne zanima me, ustavljam misli. Mislim na nič.”
Tretji pogoj je, da se fizično ustavimo. Začutimo odpor, ujetost, na dan pride strah, dvom, panika, jeza, žalost, užaljenost …
Četrti pogoj je, da zagotovimo varnost. “Na varnem si in vse je v redu,” govorimo svojemu notranjemu otroku, dokler se tako tudi ne počuti.
Za izpolnitev teh štirih pogojev rabimo različno veliko časa, znanje in dobrih izkušenj.
Ko so izpolnjeni ti štirje pogoji, lahko šele prisluhnimo sebi in se vprašamo, ali rabimo dramo, zakaj rabimo dramo, ali smo jo pripravljeni spustiti, ali smo pripravljeni za to kaj narediti, ali smo pripravljeni in sposobni brez drame sploh živeti.
Preverite, kaj je za vas bolje. Na to, kaj začutimo, nimamo vpliva. Vpliv pa imamo, kaj bomo s tem naredili. In drama je notranje vznemirjenje, ki ga lahko pomirimo slej ko prej. Ne potlačimo, ampak pomirimo.
