Poroka, dan najlepših sanj, popolnost, poročni dan – sanje marsikaterega dekleta in ženske. Priprave trajajo od nekaj mesecev do nekaj let, obleka, prstana, šopek, torta, priči, družice, obred, slavje, gostje …
Postati žena in imeti moža.
Živimo v eni najlepših in najsvobodnejših držav na svetu. Zakonska in izvenzakonska zveza sta enakovredni, živeti v eni ali drugi zvezi prinaša popolnoma enake pravice. A želja po obredu poroke še vedno obstaja, besedi mož in žena pripadata samo poročenim. Samo ti imajo pravico do uporabe in na forumih so se ljudje pripravljeni besedno precej močno boriti za to. Biti poročen je …
Kaj?
Od kod ta silna želja?
V različnih kulturah poročna slavja trajajo lahko tudi nekaj dni, za poročna slavja se ljudje zadolžijo, prodajo zadnje še vredne stvari, čeprav ne vedo, kaj bodo jedli naslednje mesece…
Tako pomembna je poroka, tako pomembno je biti poročen. Tako pomembno je nekomu pripadati. Razumsko gledano je popolnoma vseeno, ali smo poročeni ali živimo v izvenzakonski skupnosti. A globoko v nas je nerazložljivo. Je več kot le želja, je potreba. Za mnogo ljudi je poroka tista pika na i, ki prinaša varnost, mir, ki postavi stvari na svoje mesto.
Poroka, biti poročen je globoko v nas, v nezavednem delu, v tistem delu, ki ga največkrat ne razumemo, a nam dela lahko precej težav.
Poroka pomeni obljubo, pomeni, da smo na varnem, da bo sedaj vse dobro, da se ne bo zgodilo nič hudega. Ne, ne poročimo se “dokler naju smrt ne loči”, poročimo se za vedno. V nezavednem delu se sproži mehanizem varnosti. Nezavedni del je vedno močnejši od razuma. Lahko sitnari tam, kjer dva res živita usklajeno, se spoštujeta in se imata res rada, a enemu nekaj manjka, želi to zadnjo piko na i.
Ta želja, potreba po pripadnosti je tako velika, da lahko onesposobi sporočila razuma, ki sporoča, da nekaj ni v redu, da ne bo šlo, da je že sedaj narobe, da boli, da ponižuje, da … ni pomembno, potreba po pripadnosti je močnejša. Potreba po obljubljeni varnosti in pripadnosti je močnejša.
Zato je tako pomembno biti poročen.
Seveda v vseh ljudeh ta potreba ni enako velika. Veliko ljudi čisto zadovoljno živi v izvenzakonskih partnerstvih in tudi s samo željo po biti poročen ni nič narobe. Problemi nastanejo, ko vse ne gre tako, kot bi moralo iti – kot je bilo ob poroki samoumevno obljubljeno v nezavednem; vse bo v redu, imela se bova rada, imela bova lepe, pametne in pridne otroke, stanovanje ali hišo, službo in denar za dopust, srečni in zdravi bomo …
Ko v partnerstvu začne boleti, ko v partnerstvu ni več spoštovanja, ko kljub partnerstvu prevlada osamljenost, razum začne sporočati, da tako ne gre več. Da je potrebno nekaj spremeniti. A razum ni faktor, ki bi imel poseben vpliv na naš nezavedni del. V nezavednem delu nastane zmeda.
Nič ni tako, kot bi moralo biti.
Nič več ne delujejo obrambni mehanizmi, ki so delovali do sedaj. Da bo že. Da imajo vsi težave. Da bo minilo. Da je samo zakonska kriza, ki slej ko prej mine. Da sva vendar poročena…
Trgati se začno energijske vezi, boli v prsnem košu, v glavi nastane zmeda misli, predvsem pa na dan planejo strahovi, krivda, osamljenost, zavrženost, spregledanost, žalost, razočaranje … in jeza.
Jeza nanj, nase, na ves svet.
Obljuba, da bo dobro, da bo varno, ne drži več.
In takrat se je treba objeti.
In se potolažiti.
Si znati odpustiti.
Globoko zadihati.
Se uravnotežiti.
In znova začeti živeti.
Zemlja se še vedno vrti.
