Zaupanje

Zaupanje je čustvo, ki pomirja. Z zaupanjem vase čutimo, da smo kos življenju. Zaupanje vase pomirja notranje procese in s tem ohranjamo energijo.

Zaupanje v partnerja omogoča, da se lahko poveževa. Čas zaupanje se z leti krepi in zaupanje je temelj varne navezanosti.

Z zaupanjem v otroka ga lahko spustimo v svet. Zaupamo v njegove prave odločitve, notranjo moč, sposobnost odločanja, zaupamo, da zna poskrbeti zase.

Notranje vsebine so povezane med sabo in zdi se, da poganjajo druga drugo.

Če zaupanje temelji na notranjem miru, notranji moči, z zaupanjem krepimo samopodobo – sposoben sem, zmorem, lahko si zaupam – občutimo še več notranje moči in zato nismo vznemirjeni. Notranji mir je podlaga, da znamo presojati notranje in zunanje informacije in se zato lahko pravilno odločimo in odločamo.

Zaupanje je pomirjujoče čustvo, ki pa čisto nič ne ustreza drami.

Drama ne mara zaupanja, zato ga hoče premagati. Pošilja notranje informacije o tem, kako ne smemo zaupati. Ne smemo, zato moramo imeti kontrolo. Scenariji v glavi se predvajajo z nadzvočno hitrostjo, slike, misli, predvidevanja so drama. Drama je zmagala, ni zaupanja, notranji procesi so porabnik energije v enormnih količinah, zato kmalu začutimo utrujenost. Utrujenost povzroči padec tolerančnega praga in čustvena občutljivost se lahko sproži že ob napačnem pogledu, kaj še le besedi ali dejanju.

Ko drama zmaga, smo na poti v težave. Ko se sprašujemo:

»Zakaj  se mi to dogaja?«

poglejmo koliko drame je v nas, v kakšnem stanju smo sprejemali odločitve. Odločitev ni samo to ali bomo kupili bel ali rdeč avto, ali bomo jedli doma ali zunaj ali bom imela modro ali rdečo barvo na nohtih. Odločitev je, kaj mislimo, kakšne misli imamo, kakšno misel gojimo naprej, odločitev je, kakšno čustvo bomo hranili – strah in katastrofe ali bomo hočemo videti realno stanje. Celo več, ljudje smo celo upanje sposobni vplesti v dramo.

Upanje je lahkotno, subtilno čustvo, ki naenkrat lahko postane – HOČEM.

In to je odločitev. Samo naša odločitev in ne moremo tega prenesti na drugega. In v drami točno to naredimo: »Ti si kriv, da ni tako, kot HOČEM.«

Tako smo pri odgovornosti, ki se je tudi otepamo.

»Zakaj bi jaz sprejela odgovornost, če je pa … tudi ne? Spet smo na popolnem začetku.

Usmerjeni navzven, ti si to, ti nisi to, oni bi morali … in vse, kar nam pride na misel in prav.

Če želimo spremeniti svoje življenje, se moramo mi spremeniti ne glede na okolico. Spremeniti je treba notranji svet. To lahko spremenimo  s samospoznavanje. In ena ura ali dve nista dovolj. 

»Ali si zaupam?«

»Ali morda zaupam drugim bolj kot sebi?«

»Ali si zaupam dovolj, da neham čakati, da me bo kdo rešil?«

»Ali si zaupam dovolj, da neham iskati rešitev zunaj sebe?«

Odgovor pride, če le hočemo.

Z zaupanjem vase v življenju ni drame. In to je res, res, res dober lajf.