V prejšnjem prispevku sem na hitro napisala, kako postopek z notranjim otrokom peljete in kaj vse lahko predelate. Zdaj pa še enkrat bolj počasi.
Poiščite osebo, ki se ne počuti dobro. Lahko je otrok, mladostnik ali odrasla oseba. Naj vas starost ne moti, vse to je notranji otrok v različnih življenjskih obdobjih. Stopite do te osebe, povejte ji, da ste jo našli, peljite na področje srca in ob srcu ustvarite travnik. Skupaj stopita na travnik in povejte svojemu notranjemu otroku vse, kar si želi slišati, nekajkrat ponovite, uredite okolico, dodajte živali, drevesa, vodo, oblake, ležalnik … Lahko dobi vse, ker si želi, le drugih oseb iz resničnega življenja ne. Če se počuti osamljeno, lahko pokličete njegovega angela, da mu dela družbo. Angeli so zabavni, klepetavi in pripravljeni narediti vse, da le osrečijo osebo na travniku. Za začetek je to dovolj.
Nekaj dni, če se le da večkrat na dan, stopite do svojega notranjega otroka, da se navadita drug na drugega, da vam začne zaupati, kajti le čas in dejanja prinesejo zaupanje.
Notranji otrok vam mora zaupati, le tako bo pomirjen. Naj se vam ne mudi in ne prehitevajte. Čez nekaj časa ga boste zaznali z odprtimi očmi. “Videli” boste kaj dela, kako se počuti. Sproti ga spremljate in zdaj ni več treba veliko besed, ker ste že ustvari proces, ki avtomatsko steče ob besedi ali dveh.
Ponavljate, dodajajte, popravljajte. Znova in znova in znova. Ne čakajte na večer, da boste imeli čas.
Čas imate, ko premišljujete od drugih ljudeh. Posvetite ga sebi.
Čas imate, ko teče notranji monolog, ta čas porabite za notranjega otroka.
Čas imate, ko se jezite na sodelavce, to je odličen čas za notranjega otroka.
Čas imate, če ste v vlogi žrtve, preganjalca ali rešitelja – misli namenite notranjemu otroku.
Imate čas. Če se vam še vedno zdi, da ga nimate, začnite opazovati sebe in svoje misli. Z vprašanjem, ali mi res koristijo, ali je nujno, da na to mislim, ali bom na ta način karkoli rešil boste z odgovorom NE našli čas za notranjega otroka.
Če je bilo vaše otroštvo težko, če ste doživeli veliko zlorab, se lahko zgodi, da se vam notranji otrok ne bo hotel pokazati, morda bo neskončno žalosten, neutolažljiv, neodziven, jokav, lahko najdete otroka, je močno jezen, ki kriči od groze, je ciničen, “zoprn”, vas odklanja …
Ob tem lahko ponovno začutite nemoč.
Kaj naj naredim?
Kako naj ga potolažim?
Ali se to sploh da spremeniti?
Ali se sploh želim ukvarjati s tem?
Ali naj ga čim dlje odrinem od sebe in na vse skupaj pozabim?
Do notranjega otroka lahko čutite zamero, ker ni navdušen, srečen in hvaležen, ker ste ga poiskali.
In zadnje in tisto najtežje, notranji otrok je prevzel vso krivdo in odgovornost za zlorabe v otroštvu in ga nočete peljati na travnik.
Nočete in ne marate ga. Ne zasluži si. Kriv je.
V takšnih primerih boste proces težko izpeljali sami, ker prvič na začetku itak dvomite, drugič ga niti ne obvladate, tretjič sami takšnega otroka težko potolažite, ker vas ponovno preplavijo vsa čustva in se ukvarjate s tem, kako se jih čim prej rešiti, ne najdete besed tolažbe in četrtič, ker notranjega otroka niti nočete imeti ob srcu. Pomagali vam bodo še izgovori in vse skupaj boste pustili tako kot je. Ker pa vam stanje in počutje v katerem ste ne bo všeč, boste iskali nove in nove načine in tehnike, ki bi vam lahko pomagale. Všeč vam bo vse, kar bo nakazovalo, da “delate na sebi”, bo pa dovolj neučinkovito, da se ne bo dotaknilo ran preteklosti.
“Na sebi” ljudje delajo 20, 30 ali 50 let, pa so bolj ali manj še vedno na začetku.
To so večni iskalci, ki iščejo, a nočejo najti. Lahko se vprašate, kaj želite. Odgovor je v vas, ne v meni.
Zmorete, znate, sposobni ste in vredni ste. Predvsem ste pa na varnem. Imate nadzor.
