Vsak dan se znajdemo v večjem ali manjšem roju muh. Zoprno, nadležno, ampak obvladljivo. Če te muhe spremenimo v slone, je po nas. Gotovi smo. Samo še na tla se lahko uležemo in se zjočemo.
Preveč je, pretežko in potem se čudimo, zakaj smo izgoreli.
Niso krivi drugi, mi smo tisti, ki ustvarjamo slone po nepotrebnem.
“Pridem v službo, pozdravim in mi sploh ne odzdravi.”
“Dovolj jo imam.”
“Kdo pa misli, da je!”
“Ko me rabi, pa pride vsa sladka do mene.”
“In vedno znova ji pomagam, namesto da bi ji kaj zabrusila.”
“Tako sem jezna nase, ker ne znam postaviti meje.”
“Moram zabrusiti nazaj …”
Situacijo in osebo spremenite po želji. Če se zgodi enkrat, dvakrat ni problem. Če se zgodi večkrat, naše nezavedno postane pozorno.
To osebo začnemo intenzivneje spremljati, ne da bi se tega sploh zavedali, ne da bi to hoteli.
Opazimo, da se z drugimi več pogovarja, kot z nami, da nekam manj dela, mi smo z delom zasuti, potem pove, kako čudovito in enkratno je preživela konec tedna, začnemo pregledovati njen FB profil in vse bolj nam gre na živce.
V nezavednem je potreba po točno njeni pozornosti vse večja.
V glavi je misel, da je ta oseba neznosno zoprna in komaj čakamo, da je ne vidimo. To je notranji konflikt. Eno v nezavednem, drugo v glavi.
Tako nastane iz muhe slon.
Vzrok je v naši potrebi po pozitivni pozornosti. Rabimo določeno količino pozitivne pozornosti in ta oseba je nevede poslala signal, da nismo dovolj dobri, ali dovolj pomembni, ali dovolj ustrezni, ali dovolj zanimivi ….
Tako se v nezavednem aktivira čustvena energija, ki se samo še kopiči.
Ko se je dovolj nakopiči, nismo več sposobni od te osebe sprejeti, ko je z nami prijazna, ampak nalagamo in iščemo samo še neustrezno. Zapletemo se v začaran krog, vse bolj in bolj nam gre na živce, ne prenesemo je več, strese nas že, ko nanjo pomislimo. Neskončno dolgo se v mislih in besedah ukvarjamo z njo, zaradi nje ne spimo, slabo nam je ob misli na službo, premlevamo, vsakomur razlagamo.
Nihče nas ne razume. Čisto zares. Nihče.
Vzrok ni v tej osebi, vzrok je v nas. Zato pravim, da se obrnite navznoter. Ne bijte bitk in ne začenjajte vojn, ker boste izgubili. Če le uspete pravočasno zaznati notranje procese, ustaviti um in prepričanja, se vprašajte, kako se počutite.
Odgovor bo, da se počutite ali nevredni, ne videni, nezanimivi, nepomembni …
Če greste naprej, se lahko vprašate, kaj to zame pomeni?
Kaj zame pomeni, če sem takšen?
Kako se počutim, če sem takšen in prišli boste do prestrašenosti. Ja, prestrašeni smo, zamajejo se tla pod nogami.
Potem se lahko vprašate, zakaj sem prestrašen, kaj mi manjka.
Tako pridete do občutja varnosti. Občutite. V tem je težava. Odlično.
To lahko spremenite, če se za trenutek osredotočite na notranjega otroka na travniku (naj bo odrasla oseba) in ji poveste, naj ne skrbi, na varnem je. Na varnem je in vse je v redu.
Začutili boste olajšanje, popustilo bo.
Nakopičena energija se bo sprostila, ne bo več napeto in ta oseba za vas ne bo več pomembna. Preprečili ste, da iz muhe nastane slon. Tako enostavno gre to.
Stres poveča potrebo po varnosti. Če imamo premalo lastnega občutja varnosti, ga iščemo zunaj sebe, v okolici.
Precej velik stresni dogodek je rojstvo otroka.
Prihod novega člana družine je čudovit dogodek, ki ga spremlja neskončna količina veselja, sreče, vzhičenosti, ljubezni … hkrati pa je v mamici tornado, cunami, potres, poplava in še marsikaj, hormonov, cel kup pričakovanj o skladnem, razumevajočem, prijetnem starševstvu, o sodelovanju, pomoči, razumevanju, pozornosti, ljubezni med staršema.
Vprašanja, ali bova zmogla ali bova dobra starša, ali bo z otrokom vse v redu, poveča okolica z nešteto nasveti, popravljanjem, črno – belim pogledom na to, kaj je prav in kaj narobe.
Prvi dnevi so naporni, navaditi se morajo drug na drugega, na nov ritem, prioriteta je otrok in lahko se prva pričakovanja ne izpolnijo. Če sta bila starša pred rojstvom dobro povezana, če med njima ni bilo prevelikih nesoglasij, če si znata prisluhniti, bosta ta čas bistveno lažje speljala kot par, ki je že pred rojstvom imel določene težave, a jih nista hotela, upala, želela videti in urediti.
Upanje in um naumita, da ko bo otrok, bo bolje, družina bomo, vse bo v redu.
A včasih na žalost ni. Ni zato, ker se vedno potencira “tisto”, kar je v nas, kar je med njima, in ne kar nekaj čudežno drugega. Pričakovanje, da bo otrok “zresnil”, največkrat očeta, je napačno.
Porušeno hormonsko ravnovesje ob pomanjkanju varnosti in razumevanja sproži hudo stisko mame.
Mamica lahko pogosto joče, je tesnobna, žalostna, nerazumljena, obletavajo jo slabe, črne misli, depresija in/ali panični napad nista več daleč.
Če sta partnerja povezana, če vesta, čutita, da se lahko drug na drugega zaneseta, da se trudita razumeti drug drugega, zgoraj našteti znaki ne bodo hudi in bodo hitro izzveneli. Lahko pa se poslabša do te mere, da se partnerja še bolj odtujita, prepiri in očitki so na dnevnem redu, v srce letijo besede, ki bolijo, ranijo in zmanjšujejo občutek varnosti. Ne more zaupati.
“Ne morem zaupati človeku, s katerim imam otroka, s katerim zaspim in se zjutraj zbujam, ki bi moral biti prvi ob katerem se res na varnem.”
To velja za oba.
Ves čas je vpletena še okolica. Babici vesta vse in delata po svoje. Imata pravico. Tako pravita, tako mislita, tako sta prepričani. Dolgo sta čakali vnuka. Imata pravico do njega. Pa ga nimata. Otrok ima pravico do starih staršev in ne obratno. Če sta starša povezana, bosta postavila mejo.
“Bova sporočila, ko se bova odločila.”
Ne na silo, v miru, ker je v njiju mir, ker povezanost pomeni varnost, zaupata si.
Če starša nista povezana, ostajata vsak na svojem bregu, nerazumljena, neenotna. V obeh divja vihar. Večina tega viharja je v nezavednem, na dan pride, ko se ne znata mami ali tašči postaviti po robu, ko jima ena ali druga ali pa kar obe gresta že tako na živce, da s težavo zapuščata stanovanja, če živita v isti hiši.
Vsakodnevne obveznosti brez konca, nikoli dokončana zgodba, delo, skrbi, urejanje, previjanje, crkljanje, hranjenje, umirjanje, časa zmanjkuje, situacijo poslabša.
Vsaka družina ima svoje odtenke dinamike, nemogoče je vse opisati. In zdaj je že čas za rešitev. In rešitev večini ni všeč.
Zaključimo z iskanje krivde.
Zaključimo s prepiri.
Zaključimo z vlogami.
Če hočemo biti dobri starši, je zdaj zadnji čas, da se resno pomenimo s seboj, spraznimo glavo raznih stavkov, ki ne koristijo, natolcevanj, črno – belih scenarijev.
Um zapremo v kletko. Naj da mir.
Odpravimo strahove in demone.
Cilj je, da se najprej poskušamo umiriti.
Z notranjim mirom ne izgubljamo energije, ki nam jo že tako manjka.
Začnemo zdraviti rane. Ko so pozdravljene, nimajo več moči.
Odstranimo energijo bolečih spominov, da ne ponavljamo klasičnega in stokrat prežvečenega repertoarja.
S tem krepimo občutje varnosti.
Najprej sami poskrbimo za to.
Rezultati so vidni v nekaj dneh. Še zdaleč ni popolno, tudi padci bodo, a pot vodi navzgor. Umirjenost umirja domačo dinamiko. Otrok je mirnejši, več spi, starša sta za odtenek manj razdražljiva in bolj spočita in se ne odzoveta prepirljivo. Sposobna sta si prisluhniti in se vsakokrat bolj povežeta.
Kolikor je ljudi, toliko je odtenkov poti. Ne odnehajte prehitro.
Hrana in varnost sta tesno povezani. S hrano umirimo pomanjkanje varnosti. Hrana umirja in pomirja.
Ogljikovi hidrati in maščoba spodbudita izločanje hormonov ugodja in sreče.
Če nikakor ne morete shujšati, je lahko vzrok v vašem občutju varnosti. Odpravlja strahove, prinaša ugodje in maščoba vas varuje pred svetom.
Najlepše je gledati otroka, ki z veseljem jé. Pogost vzrok otrok s prekomerno težo je mamino pomanjkanje varnosti. Osnovni vzrok za motnje hranjenja je pomanjkanje varnosti.
Obsesivno-kompulzivna motnjo (OKM) ublažite ali celo odpravite z občutjem varnosti.
Tesnobo, panične napade, depresijo ublažite in pozdravite z intenzivnim občutjem varnosti.
To je le nekaj najočitnejših primerov, kako pomembno je občutje varnosti.
Problem je, ker se vsi ti procesi odvijajo v nezavednem in se v bistvu niti ne zavedamo, kako močno morda hrepenimo po varnosti.
Močni smo, sploh ženske so v zadnjem času močne. Tako močne, da ni moškega, ki bi jim bil kos. Tem ženskam manjka temeljno občutje varnosti. Ne prepričanje v glavi, občutje globoko v njih.
Ženska, ki nima občutja varnosti, izziva moškega, naj ji dokaže, da je zanjo dovolj močan.
Rabi močnega moškega, ker sama ni dovolj močna.
Rabi nekoga, ob katerem bo varna.
In ker ni močna, rabi “dokaz”.
Ker je v glavi prepričana, da točno ve, kaj hoče, mu to jasno že na začetku pove. “Pričakujem to in to in to.”
“In ne maram tega in tega in tega.”
“Obnašati se moraš tako.”
Že na začetku ga zasuje s pričakovanji, zahtevami, pravili, jasno izraženimi stališči in se ni pripravljena premakniti niti za milimeter, hkrati pa zagotavlja, da moškega niti ne rabi.
Normalen moški se umakne. In takrat ga ne spusti.
Ne reče: “OK, ni dovolj močan.”
Ne, globoko je razočarana, prosi ga za ponoven pogovor, pošlje mu tisoč sporočil, ker mu mora razložiti, pojasniti, dokler jo ne blokira na vseh omrežjih, ne odgovarja ji, mrkne, uzela ga magla.
“Vsi moški so isti, rabim močnega moškega,” in po tipu s katerim še niti nista bila v razmerju, se pobira mesece in mesece.
V nezavednem je potreba po varnosti še večja in tako postane le še bolj “močna” s še manj možnosti, da spozna nekoga, ki jo bo imel rad, ki jo bo ljubil, ki mu bo pomembna, s katerim bi lahko bila srečna. Če obrnemo situacijo, če bi moški tako jasno izražal svoja stališča, ki bi imel toliko pravil, bi se mu na daleč izognili.
Naštela sem le nekaj najočitnejših primerov.
Varnost je vpeta v vsako našo misel, v odločitve, samorazlage sveta, dogodkov, prepričanj …
Ne glede na to, kaj smo mi v glavi prepričani, v nezavednem tečejo procesi po svoje. In do teh procesov pridemo, ko prisluhnemo sebi.
Sebi lahko prisluhnemo, ko spraznimo telo navlake, strahov in demonov.
Ko je srce srečno, brezskrbno in brez ran.
Ko z notranjim otrokom spreminjamo občutja in čustva in šele takrat smo sposobni prepoznavati sporočila nezavednega.
To vam BEAM metoda omogoča. Enostavna je, dostopna, le malo časa rabite, da se naučite.
Jaz se lahko odločim samo zase. In sem se.
Vi imate najmanj dve možnosti. Izberite za vas najboljšo.
