Načine reagiranja in delovanja je težko spremeniti zaradi samodejnih procesov, ki so hitrejši od razumske razlage in odločitve, kaj bomo ali lahko naredimo. Beremo, iščemo rešitve, sprejemamo odločitve, potem pa nas prva situacija vrže nazaj v star in neustrezen način. Prvi korak je, da se samodejnosti zavemo, da jo sprejmemo in se ne obsojamo. Ne spremenimo se čez noč in

“Ne bom se spremenil. Sem tak, kakršen sem.” To je stavek, ki ga pogosto slišimo. Vztrajamo pri svojem prepričanju ne vedoč, da je edina stalnica v življenju sprememba. Ves čas se spreminjamo. Dan za dnem nas spreminjajo informacije in izkušnje. Naši notranji mehanizmi skrbijo za prilagajanje ali upor. Eno in drugo je sprememba. Vprašanje je le, kako se bomo spremenili.

Občutek nemoči je včasih tako zamaskiran, da ga zlepa ne najdemo in prepoznamo. Ukvarjamo se z vsem drugim, pravega rezultata pa ni. Lahko prepoznamo jezo, ker ne gre po načrtih, prepoznamo užaljenost, razočaranje, žalost … Obtožujemo, jamramo in se pritožujemo, ker ljudje ne držijo besede, ne izpolnijo obljube. Čutimo izdajo, pustili so nas na cedilu. Tkemo prijateljstva, ker nas pravi

Ko začnemo spoznavati sebe, slej ko prej pridemo do točke, ko se nam ustavi. Zdi se nam, da delamo vse, kar je treba, a še vedno življenje ne steče tako, kot si želimo ali si predstavljamo, da bi moralo biti. Težave so različne, vzrok, da je temu tako, pa je isti. V našem nezavednem so točke, ki se odzovejo na

Bolestna ali pretirana ljubosumnost je posledica slabe samopodobe, strahu pred izgubo, preokupirane navezanosti, lastninjenja … Vsiljive misli in scenariji ljubosumni osebi krojijo življenje. Pridejo iz čistega nič in naredijo katastrofo največjih razsežnosti. Oseba, ki ne obvlada svojih misli in čustev, jim je prepuščena na milost in nemilost. In največkrat je to nemilost. In potem vseh dramah se človek vpraša: “Zakaj

Eno od razširjenih prepričanj je, da se iz močne zaljubljenosti rodi prava ljubezen. Ali drugače, brez zaljubljenosti ni ljubezni. Nekateri se zaljubijo hitro, pogosto, včasih celo v več oseb hkrati, drugi zaljubljenosti skoraj ne poznajo. Prvim ni jasno, kako drugi lahko sploh živijo in kaj je z njimi narobe, drugim ni jasno, kako lahko nekdo začuti zaljubljenost že v nekaj

Ne maram predalčkanja, ampak včasih je treba narediti kakšno izjemo. Še vedno sem mnenja in v praksi se vedno znova pokaže kot pravilno, če odgovore na vprašanja iščemo v sebi in ne v drugih ljudeh. “Zakaj to dela, zakaj je tak, zakaj me nima rad, zakaj ne razume, zakaj mu ne morem ničesar dopovedati, kaj naj naredim, da bo drugačen,

Zaupanje je čustvo, ki pomirja. Z zaupanjem vase čutimo, da smo kos življenju. Zaupanje vase pomirja notranje procese in s tem ohranjamo energijo. Zaupanje v partnerja omogoča, da se lahko poveževa. Čas zaupanje se z leti krepi in zaupanje je temelj varne navezanosti. Z zaupanjem v otroka ga lahko spustimo v svet. Zaupamo v njegove prave odločitve, notranjo moč, sposobnost

“Med iskrenimi ljudmi se nikoli ne zgodi, da zmaga laž,”je nekoč zapela Majda Sepe. Tleče nepredelano razočaranje znova vzplamti. “Ljudje nosijo maske in ne upajo pokazati pravega obraza. Hinavci.” “Če bi bili ljudje iskreni, bi bil svet lepši. Jaz si upam vsakemu povedati vse in zato sem ponosen nase.” “Vsi nosijo maske.” In nad tem se hudujemo. “Ne kažejo se

Odraslost v grobem pomeni, da smo sposobni skrbeti zase, da smo se sposobni odločati, da smo odgovorni za svoja dejanja. Naloga in dolžnost staršev je otroka pripraviti na samostojno življenje. Idealnega otroštva ni, že optimalno je zaradi različnih potreb otrok in zunanjih dejavnikov relativno težko omogočiti. Odraščanje je proces, ko nemočen, dišeč, srčkan dojenček postane samostojna, zrela, odgovorna odrasla oseba.

Zapuščenost je neprijetno čustvo. Odraščanje v čustveno hladni družini povzroči, da močno hrepenimo po sprejetosti in pripadnosti. Problem je, ker je “osnova” zapuščenosti zelo globoka in se grožnje pred zapuščenostjo ne moremo znebiti. Ne glede na to s kako ljubečimi ljudmi smo obdani, globoko v nas še vedno preži strah, da bomo spet ostali sami, spregledani, nikomur pomembni. Ta grožnja