Jana Pristovšek

Strah je osnovno in zelo pomembno čustvo. Kot večina stvari v življenju, je lahko tudi strah koristen ali škodljiv. Če ga je preveč, je škodljiv, če ga je ravno prav, je najboljši kažipot skozi življenje. Strah nas varuje, pomaga nam, da sprejemamo prave odločitve, in naj se še tako čudno sliši, ravno zaradi strahu smo lahko

Domišljija je notranja predstava. Knjige, skladbe, slike so najprej “narejene” v domišljiji in potem napisane ali naslikane. Načrti in želje so najprej zamišljeni v domišljiji in šele potem jih realiziramo in izpolnimo. Domneve se kreirajo v domišljiji. Notranje predstave so domišljija. Načrtovanje romantike, vsega lepega in tudi vseh možnih grozot, je domišljija. Domišljija deluje na

“Otrok v meni” in “notranji otrok” sta dva različna pojma. Ne prvi, ne drugi nista otipljiva in mnogi ju zamenjujejo ali mislijo, da sta eno. Izraz “imeti otroka v sebi” pomeni, da kot odrasli čutimo otroško brezskrbnost, razposajenost, zvedavost. Čutimo željo po odkrivanju, raziskovanju, iskanju zaklada, imeti iskrice, nagajivost, narediti nekaj izven “pravil” odraslosti, narediti

Strah je eno od številnih čustev in občutij v nas. Je koristen in ne da bi se zavedali, nam je že neštetokrat rešil življenje. Problem nastane, če ga je preveč. Sporoča nam, da nismo močni, da ne zmoremo, da si ne smemo zaupati, da se bo zgodilo nekaj groznega, da ni nikogar, ki bi nam

Naj kaj mislite, ko ležete k počitku? Na kaj mislite, če se ponoči zbudite? Na kaj pomislite, ko se zbudite? Mnogi pred spanjem rešujejo težave dneva, premišljujejo o stvareh, ki jih skrbijo. Skrbi jih, kako bodo plačali položnice. Skrbi jih, kako bo v službi. Skrbi jih uspeh otrok. Skrbi jih zdravje. Skrbi me …  

Se zgodi. Da bi ga najraje utopili v žlici vode. Ko ni po naše ali ker se ni držal dogovora. Slaba volja, prepir ali tišina so na vidiku. Ali to karkoli reši? Bo drugače? Bo naslednjič “ubogal”? Ali res hočem, da uboga? Pa naj gre zanj ali zanjo. En trdi, da sta se zmenila drugače,

Če hočemo nekaj doseči ali imeti, se moramo učiti, delati, načrtovati, skratka biti moramo dejavni. Največkrat potem to dosežemo ali dobimo, vmes načrt malo spreminjamo, še malo bolj stisnemo in se potrudimo, vložimo čas, denar in energijo in potem navadno gre. Ker nam je uspelo, na ta način delamo naprej. Prepričani smo, da deluje na 

Utrujenost in stres gresta z roko v roki. Drug drugega podpirata, hranita, dopolnjujeta in zato skupaj rasteta. Tako smo vse bolj utrujeni in vse bolj v stresu. Oba sta postala del našega vsakdana. Sprijaznimo se z njima in rečemo: “Tako pač je. Saj ni tako hudo.” Navadimo se, kot se sčasoma navadimo na vse. Ampak …

Včasih dobim sporočilo, da je škoda, ker se ne ukvarjam več z bioenergijo. Da je bilo počutje po tretmaju res dobro. Kaj pravzaprav je bioenergija? To je energija, ki je v nas, ki kroži okoli nas, energija, ki jo oddajamo in prejemamo. Opisujemo, da se dobro počutimo, da imamo veliko energije ali pa na deževen

Odnosi so nedokončana zgodba. Vsak odnos je edinstven in poseben, hkrati pa se v vseh vleče rdeča nit dobrega in/ali slabega. Z dobrim odnos gradimo, s slabim podiramo. En “ljubim te” in smo v raju. Raj je treba vzdrževati in zanj skrbeti. Odstranjujemo plevel, zalivamo, gnojimo in obiramo pridelek. Sonček sije in vse je v

Valentinovo – dan D za marsikatero. Koliko vam pomeni? Ali je ta pomembnost uravnotežena? Ali bo današnji dan karkoli spremenil v vajinem odnosu? Zakaj lahko valentinovo v dobrem razmerju ustvari zamero in zakaj v razmerju, kjer bi bilo najmanj za enega dobro, če bi se končalo, povzroči, da se agonija vleče še naslednje mesece? Razumsko

“Kaj je ljubezen?” se je verjetno vprašal že vsak izmed nas. Vemo, kaj je žalost. Ko nekdo reče, da je žalosten, vemo, kaj občuti. Vemo, kaj je jeza, kako se takrat počutimo, vemo, kaj je veselje, strah, presenečenje. To so jasna, enostavna čustva. Ljubezen je sestavljeno čustvo. In pri vsakem izmed nas ljubezen sestavljajo drugačni

Radi se žogamo. Žogo si podajamo različno hitro in različno močno. Podajanje je prav luštno, dokler ne zaboli. In pravijo, da pametni odneha. Kako bi bilo, če ne bi odreagirali na prvo žogo? Kako bi bilo, če bi reagirali pozneje? Ali če bi reagirali drugače? Bilo bi drugače. Nimamo vzporednega življenja, da bi lahko primerjali,

Pride čas odrekanja. Odrekanje je, ko si sami ali nam drugi odrekajo nekaj, kar rabimo, v čemer uživamo, imamo radi, si želimo …  V odrekanju ni užitka, ni veselja, odrekanje je disciplina. Kako težko je odrekanje, lahko vidimo v tem, kako nekateri ljudje težko hujšajo, težko se odrečejo škodljivim razvadam, težko počakajo, da najprej zaslužijo

Če kaj, sem se v življenju naučila poslušati tihe in ne glasnih. Če je nekdo glasen, še ne pomeni, da je zato bolj pameten, bolj učen, da je naredil več in bolje, ali da mu je huje ali težje. Glasnost ni merilo, prej je iskanje pozornosti, mašilo, izsiljevanje ali manipuliranje. Prepričevanja, teorije zarot, bombastični naslovi

Če kdaj, zdaj ni čas za dramo. Resno. Preprosto si je ne moremo privoščiti, ker ne prinese nič dobrega. Zdaj je čas za rešitve, za optimalne odločitve, za trezno glavo, delovanje in spuščanje. Vse to pa drama preprečuje. Drama je pot navzdol. Drama se širi in uničuje. Težava pri drami je, ker smo je lahko

Spustite skrbi. Ali vam pomagajo? Ali karkoli spremenijo? Odpravite jih, vrzite jih ven. Na varnem ste, vse je v redu. Ne dovolite si drame. Ali vam pomaga? Ali ste do sedaj v drami karkoli izboljšali? Niste, verjemite mi, niste. Jeza, spustite jo, ne bodite jezni. Predelajte jo in spustite. Maščevanje – spustite ga. Ljudje pravijo,

O moči besede sem že kar nekaj napisala. Besede, ki jih uporabljamo, določajo naše misli, reakcije, razpoloženje in prihodnost. Kakšno prihodnost želite? Imamo možnost izbire. O dvojnosti življenja sem tudi že pisala. Vsaka medalja ima dve plati, pravi stara modrost. Lahko se odločimo, za katero plat medalje bomo skrbeli. Koliko je ta odločitev zavestna, je

Ko se obrnemo vase, ko začnemo iskati, kaj je v nas, kar nas spravlja v stisko, ko se končno odločimo, da je dovolj in da želimo nekaj spremeniti, se znajdemo pred veliko zmešnjavo. Kje in kako začeti? Začnemo s tem, kar je trenutno najbolj jasno, vidno in na površju. Noro v glavi, tiščanje v grlu,

Božič, čarobni božič je najlepši dan leta z vso svojo toplino, pričakovanji in sanjami. Potica in cimetove zvezdice, čaj z medom in kuhano vino, prižgan kamin in pogled na snežinke, božična smrekica, skrbno izbrana darila, lepo počesani in oblečeni otroci,  slavnostno pogrnjena miza z božično zvezdo, ljubeč mož, ki sprejema sorodnike… in še in še

Vsak dan se znajdemo v večjem ali manjšem roju muh. Zoprno, nadležno, ampak obvladljivo. Če te muhe spremenimo v slone, je po nas. Gotovi smo. Samo še na tla se lahko uležemo in se zjočemo. Preveč je, pretežko in potem se čudimo, zakaj smo izgoreli. Niso krivi drugi, mi smo tisti, ki ustvarjamo slone po

Strah začutimo, ko se ne počutimo varno. Varnost je osnova in tudi v Maslowi lestvici je takoj za osnovnimi potrebami (dihanje, hrana, spolnost …). Občutje varnosti je v nas, ko imamo dovolj dobro samopodobo in občutje notranje moči. To pomeni, da zaupamo vase. Vemo, da bomo zmogli ne glede na vse. To čutimo globoko v

Samopodoba je to, v kar smo mi globoko v sebi prepričani in ne to, kar mi o sebi v glavi mislimo. Na predavanjih predavatelja zanima, če ima kdo kakšno vprašanje. Vprašanje lahko imamo, pa ne vprašamo, ker nam je neprijetno vstati, oči drugih so uperjene v nas, lahko postavimo “neumno” vprašanje in ker se izpostavimo.

Nezavedno – podzavest je skladišče energije zapisov naših prepričanj, mnenj, vzorcev, verjetij, ugotovitev, dogodkov, navad … Na žalost tega skladišča ne moremo sistematično sproti urejati. Pojma nimamo s kakšno in kolikšno čustveno energijo se bo katera informacija, izkušnja, mnenje, misel uskladiščila in katera bo šla mimo nas. Zgodi se, da rečemo: “Nisem vedel, da se

Beseda ima veliko moč. Beseda je lahko strup ali zdravilo. Beseda da polet ali človeka dotolče. Obljube in zaobljube so beseda. Beseda, ki se jo oprimemo. Po tem merimo, kako smo dobri. Če nam uspe, smo zadovoljni in ponosni, če nam ne, nas lahko še bolj dotolče. Ko nekdo ne izpolni obljubljenega, se lahko počutimo

Zrasli smo s stavki: “Pridna si. Priden si. Zakaj nista pridna? Poglej, kako so drugi pridni!” Z besedami “priden/pridna” so nam sporočali, da smo ustrezni. Redko smo dobili razlago, zakaj to, kar delamo, se obnašamo … ni v redu, niso popravljali našega obnašanja s sporočilom: “Ti si v redu, obnašanje ni v redu,” ampak s

Če tesnobo čutimo, je težko, a če strahove še bolj potlačimo, je še težje. Ne izginejo, ampak lahko eksplodirajo. Eksplozija je panični napad. Od kod, kako, nemogoče. Oseba morda resnično ne zazna, da bi bilo v njenem čustvenem svetu toliko narobe. Nima se česa oprijeti, ne čuti ničesar od tega, kar prebere o tem, kar ji

Sprožilci tesnobe – širša družina V družini ima vsak družinski član svoj “prostor”. Če nas odnos z drugim družinskim članom pomirja, nam polni čustveno posodo, in obratno, pravimo, da imamo ljubečo družino in harmonične odnose. Če temu ni tako, nastajajo trenja med družinskimi člani. Največkrat gre za občutje vrednosti, vidnosti, slišanosti, sprejetosti, pomembnosti. V primarni

Tesnoba je neprijetno občutje v prsnem košu. Začne se z rahlim tiščanje in lahko se stopnjuje do občutja, da zmanjkuje zraka. Temu lahko sledi panični napad. Tesnoba je posledica čustvenega neravnovesja v telesu. Premalo samozaupanja – občutja varnosti, moči, občutja, da zmoremo in preveč energije strahu in nemoči. Ko to uravnamo, tesnoba izgine. Tako preprosto

Izgorelost je stanje, ko ne moremo več. Izčrpani smo telesno in duševno. Telo nas je opozarjalo, a smo znake spregledali. “Stisni še malo,” odzvanja v nas. “Dokaži se in nehaj jamrat.” “Ne bodi v sramoto.” “Ostali zmorejo bistveno več.” “Bolj se potrudi.” “Več naredi.” “Vse zamočiš.” “Kriv in nesposoben si.” “Bodi prijazen, ustrežljiv, ne smeš

Če hočemo skuhati kosilo, se moramo lotiti kuhe. Če kuhati ne znamo, je težko. Lahko si rečemo: “Ok, kuhanje je delo. Če zdaj nekaj delam, bo kosilo narejeno.” In gremo pomiti kuhinjske omarice. Kosila še vedno ni. Pomijemo kopalnico, posesamo, pomijemo po tleh. Kosila še vedno ni. Likamo, pobrišemo prah, damo prat perilo … in

Ko se dlje časa slabo počutimo, se to pozna na naših čustvenih odzivih in telesu. Telesni znaki stresa so se povišan srčni utrip in krvni tlak, potenje, hladna koža, bledica ali zardevanje, napete mišice, lahko pride celo do vrtoglavice, glavobola ali migrene. Če vzrok, stresor ostane, ostane tudi stres. Telo se poskuša do neke mere

Telo se avtomatsko, brez naše volje odzove na dražljaj. Če se zbodemo ali opečemo, avtomatsko umaknemo roko prej, preden smo razumsko sploh dojeli, kaj se je zgodilo. Živčni končiči pošljejo sporočilo in telo ukrepa. To je avtomatska obramba na dražljaj za preprečitev hujše poškodbe. Ko se znajdemo v nevarnosti, avtomatsko vemo, da pred poplavo zbežimo

Kako je, ko pridemo domov? Kako je, ko eden ali drugi stopiva skozi vrata doma? Ali sem slabe volje takoj, ko primem kljuko vrat? Ali me misel na dom že vnaprej potre?   Ali zamere in skrbi povzročijo nemir? Ali mi gre vse na živce? Vzrokov za nerazpoloženje je veliko. Igrače niso pospravljene, pokrov straniščne školjke ni pokrit,

Če je vaš “prostorček” varnosti, vrednosti, pomembnosti prazen, ga hočete na silo napolniti. Nihče ga ne more napolniti, dokler sami ne ustvarite temeljev. Karkoli druga oseba naredi, ni dovolj. Ni dovolj in ko se sporečeta, imate še manj, kot ste imeli prej. Lahko dobite “skrbnika”. To so osebe, ki za svojo samopodobo rabijo nekoga, ki je

Vsak odnos, prijateljski ali ljubezenski, začnemo graditi s prvim stikom. Bolj ko nam je oseba všeč, več pozornosti in časa smo ji pripravljeni posvetiti, in obratno. Če sta osebi v tem usklajeni, ni težav, ni stiske in ni trenj. Je bolj ali manj močna privlačnost in prijetno skupno preživljanje časa. Zatakne se, ko nam je

Zasvojenost z dramo poskrbi, da izberemo partnerja, s katerim imamo lahko veliko drame. Nesrečni smo in hkrati srečni, ne da bi si priznali. Ni nam dolgčas, dogaja se, ves čas lahko na kaj mislimo – na to, kako ni bilo in na to, kaj bomo naslednjič naredili, da bo. Smo v preteklosti ali prihodnosti, le